Ščuka med krapi v kulturni ribogojnici

Zanimivo, kako je kultura nekako poniknila. Kot da nikogar ne zanima. Pa saj je bilo od nekdaj podobno. Večine ljudi dejansko ni zanimala ali vsaj ne na tak način, kot so ji javno pozornost - torej pozornost drugih, ne svoje pozornosti - poskušali šenkavati evangelisti in varuhi in mediji.

To držo še vedno lahko podoživite v nekaterih oddajah na RTV Slovenija (blok prispevkov po Odmevih ali Kulturne drobtinice na Radiu). Dogodke pokrivajo zato, ker je kultura vrednota in je o njej treba širiti naklonjeno besedo.

Po drugi strani pa dandanes skorajda nimate kje prebrati - vsaj ne v bolj klikanih, gledanih in tiskanih mainstream medijih - kakšne pametne in kompetentne ocene filma, knjige, odrske uprizoritve, koncerta, razstave, ki bi jih kdo res z veseljem obiskal.

Kultura še spolitizirana ni več. Odkar ni več Janša premier, Žiga Turk pa ne minister za kulturo (in vse druge zapletene nadstavbene zadeve), se literati in drugi samooklicani aktivisti iz kulturniškega ceha ne oglašajo več.

Iz njihove prejšnje glasnosti bi lahko sklepali, da so s sedanjim stanjem perestrojke zadovoljni. Še naprej se veselijo svoje Prešernove proslave, Vilenice, Poezije in vina, Bia, neprodaje Mladinske knjige, festivalov v vsaki vasi in subvencij in podobnih skromnih malenkosti.

Kultura - oziroma umetnost, kot bi bilo pravilno rêči - je popolnoma marginalizirana.

To ni katastrofa, je pa vsekakor škoda.

Škoda, da smo šli iz ene skrajnosti, skrajnosti bogaboječe obsedenosti s kulturo kot malikovalskim, domnevno konstitutivnim elementom slovenske nacionalnosti ali celo državnosti, mimo druge skrajnosti, skrajnosti popolnega, protoneoliberalnega, posploševalskega prezira in zaničevanja à la Mićo Mrkaić, ker da kultura ne služi ekonomskemu razvoju družbe, ampak na njem parazitira, v tretjo skrajnost, skrajnost nepomembnosti, ko kulturo sámo in čudake, ki jih to slučajno še zanima, pustimo pri miru, naj se znajdejo v tem kaosu.

Da so kulturniki še živi in da imajo nekakšne interese, lahko ugotovimo ob vsakokratnem sestavljanju vlade (kar pri nas ni tako redko), ko pridejo v javnost imena kandidatov za ministra za kulturo. Naj za osvežitev spomina naštejem dosedanje od leta 1990. Seznam je zgovoren: Andrej Capuder, Borut Šuklje, Janez Dular, Jožef Školč, Rudi Šeligo, Andreja Rihter, Vasko Simoniti, Majda Širca, Žiga Turk, Uroš Grilc.

Nad predlagano in pred parlamentarno komisijo že zaslišano Julijano Bizjak Mlakar ni nihče navdušen - kot še nikoli ni bil nihče navdušen nad kandidatom, za katerega kulturniki in umetniki tako rekoč še nikoli niso slišali, ali z drugo besedo nad nekom, ki ni njihov samo v političnem smislu, temveč tudi v operativnem, v smislu povezav na področju uveljavljenih in po možnosti spremembam nepodvrženih kulturnih interesov.

Jaz sam sem vedno naklonjen outsiderjem. Je to naivna vera v tako imenovane nove obraze? Ne. Če v kateri ribogojnici še posebej rabimo ščuko med krapi, potem jo rabimo v ribogojnici kulture.

Resda je v kulturnem resorju v igri veliko manj denarja kot pa recimo v zdravstvu, kjer je več lobijev in tudi več korupcije. Vendar ne pozabimo, da od kulturnega tolarja - no, evra - na sicer pošten in popolnoma legalen, predvsem pa skromen, četudi ne manj ekonomsko sporen način živi še veliko več ljudi. Slovenski kulturni pogon je s svojimi etabliranimi in samoumevnimi socialnimi transferji v veliki meri sistem podarjenih preužitkov za zagotavljanje socialnega miru.

Prešeren in Jesih bi rekla, da bi minister ali ministrica rabila “Gigantov rok stotero”, če bi hotela postoriti vse potrebno, da kulturo spravita v normalno stanje. Velik del slovenske kulturne produkcije - od založniške do razstavne, od odske do festivalske, in to bodisi visoke, etablirane, pa do amaterske in alternativne - je kakovostno irelevanten in s tem že sam prispeva k marginalizaciji kulture.

Ne boste verjeli: ljudje, ki jih kultura ne zanima, že vedo, zakaj jih ne zanima - saj niso neumni.


Preberite še


Najbolj brano