Preveč bližine, premalo prostora
Prejšnji teden sem zasledil nepomembno novico, na katero bi hitro pozabil, če ne bi članek poročal tudi o tem, kar si o njej mislijo tisti, ki jih briga prav toliko kot mene. Bila je s Hrvaške, vendar je povedala vse o Slovencih. Gre za načrtovani Istrian Wildlife Resort (IWR) s hotelskim kompleksom in delfinarijem na območju Kanegre - pri Jorasu malo čez mejo in malo na desno. Z drugimi besedami, predvidena lokacija je veliko preblizu Slovenije, da bi šel projekt neopažen mimo nas.
Bolj kot sam širokopotezni turistični načrt sosedov mi je namreč padlo v oči to, da smo na naši strani meje že našli cel kup argumentov, zakaj ta gradnja ni primerna.
Naravovarstvenik iz Društva za opazovanje sesalcev je takoj opozoril, da slovenski in hrvaški zakon prepovedujeta zadrževanje delfinov v ujetništvu in da mednarodna konvencija že tako ali tako prepoveduje vnašanje tujerodnih živalskih vrst v drugo okolje.
Pa kaj potem, če tega ne dovoljuje slovenski zakon? Delfinarij bo vendar na Hrvaškem! Od kdaj se Društva za opazovanje prekletih živalskih vrst vmešavajo v notranje zadeve sosednjih držav? Občina Buje - da ne rečem Vesna Pusić - bi imela vso pravico, da vloži protestno noto.
Naravovarstvenik iz Krajinskega parka Sečoveljske soline pa je povedal, da je načrtovano letovišče preblizu izliva Dragonje, ki je del Nature 2000 in po neki konvenciji že od leta 1993 na seznamu mokrišč mednarodnega pomena, kjer se ne sme ali vsaj ni priporočljivo graditi.
Če imajo zagotovljene ustrezne bivalne pogoje in če oskrbniki z njimi lepo ravnajo - in dokler eventualno po vsem svetu ne prepovejo vseh živalskih vrtov nasploh -, ni nobenega razloga, da delfinov ne bi smeli zadrževati v ujetništvu, otrokom v veselje in odraslim za zaslužek. Ali je mar Slovenija socialna država za hrvaške delfine?
Eden od možnih razlogov za nasprotovanje hrvaškemu projektu je tudi nagajanje konkurenci. To sicer ni lepo - če je res -, ni pa nelegitimno. Obstaja namreč utemeljen sum, da gre za to: prvi članek je informacijo za lažje razumevanje opremil s slikovito in tendenciozno primerjavo, da bi bile hotelske kapacitete IWR skoraj dvakrat tolikšne kot v vsej piranski občini, drugi pa, da se bo turistični kompleks raztezal na zemljišču, velikem za pol Portoroža.
Dejstvo je, da bi se takšno letovišče, če bi ga res zgradili, poznalo tudi pri nas. Morda bi postalo turistična atrakcija in bi nam speljalo nekaj gostov. Toda koliko? In katerih? Penzionskih ali dnevnih? To je mogoče izračunati.
Po drugi strani pa bi nam nekaj gostov tudi pripeljali. Toda Slovencev ne zanima, kakšno korist lahko imajo od hrvaškega turizma. Zanima jih samo, kakšno škodo lahko zaradi tega utrpijo.
Res je, da projektu nasprotuje ekolobi - in ekolobi nismo mi vsi. Toda očitno imamo v Sloveniji premalo lastnih idej ali projektov, ki bi jih radi spodkopali, in moramo zato metati polena pod noge še sosedom, da zadovoljimo svojo hudobijo in nespamet.
V Sečovljah še vedno ni igrišča za golf in ga morda tudi nikoli ne bo, ker se ne znamo dogovoriti - zgradili pa so ga Hrvati na Crvenem vrhu. Igrišče v Lipici se tudi še ni in se nikoli ne bo razširilo, ker Društvo za opazovanje prekletih endemičnih žuželk tega ne dovoli - že tako rekoč od nekdaj pa je igrišče z osemnajstimi luknjami v Padričah, oddaljeno le malo več kot en pošten udarec z driverjem.
Ne zanimajo me bukovi kozlički v Lipici, ne zanima me mokrišče ob Dragonji, ne zanimajo me soline, ne zanima me Natura 2000, ne zanimajo me ujede na Volovji rebri. No, ne da me ne zanima. V Sloveniji je preveč bližine in premalo prostora, da bi si lahko privoščili ne vem kakšno ekološko in konservatorsko doslednost.
Slovenci bi se morali pri Hrvatih zgledovati, ne pa da jim nagajamo. Pot od ideje ali ambicije do uresničitve je lahko zelo dolga in je včasih tudi neprehodna. Toda če hočemo nekaj doseči, je prva in najpomembnejša stvar želja. Kdor je ne poskuša uresničiti, ne bo nikoli vedel, kakšno priložnost je morda spustil iz rok.