Prazniki so prazni

Slovensko govoreči imamo to smolo, da beseda za praznik v naši materinščini (in še kakšnem slovanskem jeziku) etimološko izvira iz tiste, ki (ne) označuje nič: praznik je pač prazen dan. Prav, prazen - ampak torej brez česa?

Slovenski prazniki so totalna zmeda. Preden hočem kaj napisati o njih, moram guglati, da sploh vem, kdaj je kateri od njih na koledarju in kako se mu točno, uradno reče.

V novi Sloveniji so se čutili dolžne, da celo tistim praznikom, ki so obstajali že prej, spremenijo ime in povzročijo jezo in/ali zmedo: dan OF je zdaj dan boja proti okupatorju, dan mrtvih pa dan spomina na mrtve. Ne morejo si birokrati izmišljevati imen za praznike, no!

Državljani nismo nikoli na izust ločili dneva državnosti (25.6.) od dneva samostojnosti in enotnosti (26.12.), zdaj pa so pred kratkim uvedli še dan suverenosti. Kot da ne bi bilo že dovolj, da imamo en praznik dveh podobnih, domnevno državotvornih pojmov, so si izmislili še tretji praznik in četrti podobni, domnevno državotvorni pojem. Državnost, samostojnost, enotnost, suverenost - a lahko prosim nehate?!

Ni problem v tem, da imamo te praznike šele dobrih dvajset let, nekatere celo še manj. Tudi čez dvesto, petsto let ne bo nihče vedel, kdaj je kaj. In ali je sploh možno primerno poimenovati tako butast, za lase privlečen praznik, kakršen je “odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije”? Kako to asociativno povezati s suverenostjo? Zakaj ne bi suverenost pasala k plebiscitu? Zakaj ne samostojnost k razglasitvi neodvisnosti?

Če pustim ob strani ideologijo, me zanima predvsem to, kdo si izmišlja praznike in jim daje imena? Kdo reče, kaj je vredno praznovati? Kdo dá befel, da bosta praznični petek in svetek nedeljek ali ponedeljek?

Kdorkoli že je to, nikoli ni nihče pred uzakonitvijo testiral poimenovanj zakonov na tistih preprostih, praktičnih ljudeh, katerih poklice je vsaj en dan opravljal Borut Pahor.

Inflacija državnih praznikov, ki slavijo spomin na našo herojsko zgodovino ob osamosvajanju, seveda ne pomeni, da bomo državljani imeli kaj bolj radi svojo domovino, kot če bi bil samo en tak praznik ali vsaj glavni praznik. Ravno nasprotno. Trije prazniki s štirimi abstraktnimi pojmi so eno sámo teženje, ki ga od višje sile podarjeni prosti čas le komaj odtehta.

Prav je, da imamo tudi dan Primoža Trubarja (8.6.), združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom (17.8.), vrnitev Primorske k matični domovini (15.9.) in dan Rudolfa Maistra (23.11.). Najbrž si ne moremo privoščiti, da bi bili dela prosti dnevi v vsej državi, toda morda bi lahko bili vsaj lokalno? V vsakemu primeru pa bi jih morali bolj preprosto poimenovati Trubarjev dan, dan Prekmurja, dan Primorske, Maistrov dan.

Sicer pa so slovenski prazniki v glavnem en sam oportunizem za pridobivanje prostega časa na račun države, ki pokriva stroške nedela. Seveda si moramo včasih odpočiti, toda slovenski prazniki so sinergija človekove lenobnosti in državne obsedenosti od poveličevanja same sebe.

Ali moramo tudi to diagnosticirati kot otroško bolezen mlade države? Ali ste recimo vedeli, da v Združenem kraljestvu nimajo praznikov, ki bi slavili državo/kraljestvo? (Anglija, Wales, Škotska, Severna Irska imajo vsak po svoje od 8 do 10 prostih dni, v glavnem tako imenovane bančne, statutarne, vsebinsko nedefinirane praznike.) Ali pa v Franciji, kjer proslavljajo samo dan zmage (8.5.), dan Bastilje (14.7.) in dan premirja (11.11.), pa vendar imajo skupaj 11 prostih dni.

V Sloveniji imamo (do) dvanajst dela prostih dni na leto. No, prav. Ampak glede na to, da država obstaja šele 23 let, 10 mesecev in 5 dni, je pa vendarle too much, da ima kar 11 državotvornih praznikov - od tega 6 brezdelnih.

Prazniki pašejo. Toda življenje brez njih je bolj polno.


Preberite še


Najbolj brano