Mladi Mesec in meščanski anarhizem
Morda se še kdo spomni vzpona Dominika S. Černjaka. Njegova stranka SMS je na volitvah leta 2000 dobila štiri poslanske sedeže. Sam sicer ni bil izvoljen in je kmalu tudi - manj opazno, seveda - izginil.
Z medijskega stališča me primer DSČ/SMS, torej fenomen mladega politika kot nepopisanega lista, ki se nenadoma pojavi na politični sceni in osvoji srca vsega hudega navajenih volilcev, spominja na trenutno aktualnega Luko Mesca in njegovo Združeno levico.
V političnem smislu so razlike med njima gromozanske - niso pa zato nič manj zgovorne.
Primerjava po eni strani dokazuje, da se v skoraj poldrugem desetletju ni spremenilo skoraj nič. Mediji in njihovo hvaležno občinstvo so še vedno tako lačni novih obrazov in imen, da jih pri novem človeku ne zanima nič razen fasade in prvega vtisa, ki ga je zmožen ustvariti.
Takratna medijska eksploatacija Dominika S. Černjaka kot politika, ki s politiko as we know it nima in noče imeti tako rekoč nobene zveze, je bila za takratne pojme prignana do skrajnosti in je postala model za poznejše obravnave političnih novincev kot Katarine Kresal, Gregorja Viranta, Igorja Šoltesa, Luke Mesca, Mira Cerarja.
Vsem naštetim je skupno to, da so jim mediji z instantnim poudarjanjem mladosti, videza in/ali (domnevne) neobremenjenosti, nepokvarjenosti dajali ali jim še dajejo prednost, o kateri lahko njihovi politični konkurenti samo sanjajo. Res je tudi, da se novi obrazi v nadaljevanju zgodbe lahko medijem hitro zamerijo, vendar to ne pove nič dobrega ne o enih ne o drugih.
Kratica SMS je uradno pomenila Stranka mladih Slovenije, neuradno pa se je ujemala z dejstvom, da je vsebina njihovega političnega programa vsebovala približno toliko informacij kot en sam mesidž z največ 160 znaki. (Takrat pač še ni bilo Twitterja s 140, bi pa bilo super.)
Če se prav spomnim, je bil Dominik S. Černjak ne glede na to precej zgovoren, v glavnem seveda kramljav - a v primerjavi z njim je Luka Mesec naravnost intelektualno logoreksičen. Mediji to znajo (začasno) nevtralizirati s pripombami, da je “Messi slovenske levice” in da je všeč “(mladim) volilkam, ker je lep, pa še pametno govori”. (Mimogrede, sluzaste članke o Černjaku so objavljali tračarski mediji, to o Mescu pa lahko beremo ne več ne manj kot v Sobotni prilogi Dela.)
Nekaj je na tem. Skrivnost Mesčevega uspeha ni samo to, da je nekdo moral pobrati smetano s siceršnje sirotke predlanskih vstaj ter domačih in tujih spremljevalnih prireditev od 15O pa do Anonimusov in Occupy Wall Street. Uspelo mu je zato, ker ne izgleda kot utrujen star levičar kot recimo Hanžek ali zoprna umetnica kot Violeta Tomič. (Vse zoprne umetnice so hčerke Svetlane Makarovič.)
Uspelo mu je zato, ker ne izgleda kot - no, ni - klošar s kefijo, kakršne se je povprečna slovenska mati srednjih let in srednjega razreda navadila videvati na demonstracijah, temveč kot prijazen, prijeten, priden in pravičen fant, primeren za zeta.
Seveda pa to ni dovolj. Združeni levici je med vsemi strankami edini uspelo na kolikor-toliko konsistenten način povezati in prezentirati populistična stališča do vsega, kar se danes s popustom prodaja kot ready-made uporništvo, a je še vedno sprejemljivo v okvirih etablirane politike.
Luka Mesec je v tem smislu utelešenje tega, čemur bi lahko rekli meščanski, če ne celo malomeščanski anarhizem: navidez oster kot hudič, vendar polikan, in protestniški, vendar v resnici zgolj poreden, nagajiv.
Ljudje živijo iz dneva v dan na domnevi, da imajo vse razloge, da so proti vsemu. Včasih so bili proti mladi, stari pa so bili konservativni. Toda časi mladostnega uporništva so minili. Danes je umetnost levičarstva iskanje ravnotežja med stališči, ki so simbol metanja molotovk v državni zbor, in vzbujanjem vtisa, da se greš konstruktivno opozicijo.
Osebno sicer mislim, da mladi Mesec temu ne bo kos, ne bo pa nič narobe, če se motim. Glede na stanje na levici mu ne bo težko premagovati konkurence. Upajmo, da se s svojimi volilci vred zaveda, da to niso desničarji.