Misterij magisterijev (izvirnih in plagiatov)
Ne sledim več tem plagiatom. Toliko jih je, da si jih ne utegnem zapomniti. Za poslancem Ambrožičem (ki so ga morali odnesti) in premierko Bratuškovo (ki se je nekako izmazala), se je zdaj znašla pod obtožbami še novopečena ministrica Markeževa.
Implikacije so naslednje: akademska poštenost nič ne velja, osebna etika še malo manj, človekov vstop v politiko je nezaslužen (in nepreverjen), vsak iks-ipsilon lahko postane magister.
Res, kaj je s temi magisteriji? Očitno odpirajo vrata in ljudem pomagajo napredovati. Ne verjamem, da bi večino gnala samo uka žeja. Tudi tiste, ki se magisterije celo sami potrudijo napisati.
Ozrimo se najprej nekaj desetletij nazaj.
Vedno raje uporabljam časovni kvalifikator “v starih časih”. Za to sem dovolj star, zraven pa mi ni treba posebej argumentirati, da so stvari do danes šle samo še na slabše.
Leta 1987, ko sem diplomiral, sem se vpisal na magistrski študij. Šel sem k mentorju po seznam literature, potem pa sem si hitro premislil. Bil sem že v službi in se mi ni ljubilo delati vzporedne akademske kariere. Zame so že takrat štele izkušnje in samopotrjevanje, ne pa neko titularno zadoščenje.
Žal pa tudi nisem pomislil, da bi lahko dvajset, trideset let pozneje na ta račun zaslužil pol milijona evrov javnega denarja.
A kakorkoli: “v starih časih”, ko sem jaz delal diplomo - pravzaprav dve, na vsaki študijski smeri filofaksa eno -, ni nikomur na oddelku, fakulteti, univerzi prišlo na misel, da bi od študentov zahteval, da ob oddaji priložijo podpisano izjavo, da je diplomska naloga njihovo izvirno avtorsko delo, plod lastnega dela in znanja, da so po pravilih in pošteno citirali in bibliografirali vire itd. itd.
To je bilo samoumevno. Zakaj bi morali podpisovati izjavo? Kdo neki bi hotel goljufati? Saj gre vendar za diplomo! Ali celo za kak višji znanstveni naziv.
Po mojem ta argumentacija ne vžge več. Samoumevno je bilo takrat recimo tudi to, da če si bil pred zagovorom diplome živčen, si lahko na hodniku pred profesorjevim kabinetom prižgal cigareto. Kdo bi se danes zanesel na te kavbojske čase.
Pogledal sem si diplomsko nalogo nesrečnika, ki mu je Markeževa domnevno ukradla pamet glede “vpliva strukturnih skladov Evropske unije na razvitost regije Spodnje Podravje”.
Nočem zagovarjati ministrice - niti inkriminirati človeka, ki je pošteno diplomiral v skladu s kriteriji slovenskega visokošolstva -, vendar bi vseeno rekel, da mu “v starih časih” za kaj takega noben priseben profesor in dekan in rektor ne bi podelil diplome.
Pa ne mislim, da naloga ni dobro napisana. Gre za to, da se je magistrski kandidat pustil podučiti o strukturnih skladih EU in o tem, za kaj lahko to njihovo pomoč izkoristi neka regija. Prav. Ampak zakaj je bilo za to treba narediti magisterij? Zakaj je bilo treba poglobitev v to tematiko kvalificirati kot magisterij? Še več! Zakaj je bil za svojo raziskavo - v katero, roko na srce, mu ni bilo treba vložiti več pameti, kot je lahko pričakujemo od nekoga, ki se s tem ukvarja službeno - nagrajen z magistrskim nazivom?
Je bil človek v službi v Spodnjem Podravju za pridobivanje evropskih sredstev? Če ja, mu za to ne bi bilo treba delati magisterija, znanje bi si lahko bil pridobil z izkušnjami. Če ni bil, pa je njegova naloga samo učbenik za tiste, ki bi se lahko do znanja dokopali ob delu, pa morajo ali hočejo vendarle delati magisterij.
V Sloveniji zamenjujemo pridobivanje delovnih izkušenj in poklicno ekspertizo z akademskim intelektualnim delom. Ni treba biti za vsako figo magister, niti ne more biti vsak birokrat magister, če se je v službi moral nekaj naučiti in/ali če njegovo delo zahteva specialna znanja.
Bojim se, da imamo toliko faksov in študentov - do- in podiplomskih - samo za statistiko. Za tolažbo.