Miro Cerar: Skodelica čaja (maturitetna tema)

Saj veste, kaj je kopičenje metafor? Tako je Cerar na kongresu SMC v govoru hiperintelektualno zaprispodobil: “Tisti, ki ima roke do ramen v marmeladi, kaže s prstom na nas in [pravi], poglejte, privoščil si je skodelico čaja, pa ni plačal.”

Ni moj namen - me pa sicer mika -, da bi se zgražal nad politično retoriko. Všečno, a prazno, navidez pametno in etično, a nemoralno nakladanje ni najhujša stvar, ki nas v Sloveniji tare. Je pa simptom.

Prispodoba s skodelico čaja me je spomnila na znano literarno delo. Poskusil sem si predstavljati, kako bi to Cerar napisal, če bi bil največji slovenski pisatelj po Ivanu Cankarju. Zvenelo bi takole: “Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je novinarka; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico čaja. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar. Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: ‘Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!’”

Kaj je hotel avtor s tem povedati?

Prvoosebni pripovedovalec se samokritično in z obžalovanjem ozira na nedavne dogodke, ko so ga mediji ob ustanovitvi SMC ustoličili kot politično odkritje stoletja in s tem neposredno vplivali na to, da so na volitvah premočno zmagali. V poetičnem jeziku spretno uporabi metaforo prisrčne gostiteljice, ki mu v težkih trenutkih ponudi skromno skodelico čaja.

Potem pa pride preobrat: za prisrčno prinašalko se izkaže, da je preračunljiva in kradljiva prasica z od marmelade do ramen lepljivimi rokami, ki si je za navidez gratis room service že od vsega začetka obetala zaslužek.

Naratorja obide grenko spoznanje: “There is no such thing as a free cup of tea.” Tako mu ne preostane drugega, kot da hočeš-nočeš obračuna z lastno naivnostjo, lahkovernostjo. Garal je v dobri veri, da bodo ljudje spoštovali in cenili njegov trud in mu privoščili zaslužen izkupiček. Saj ga ni bilo več kot za skodelico čaja! Skrušeno prizna, da je v dobri veri s težkim srcem, toda nesebično sprejel odstop kolegice, ki je tudi garala, in ji ni zameril, da si je pa ona sama privoščila tako rekoč dve skodelici čaja!

Občutek imam, kot da delam maturo iz slovenščine in da moram napisati esej o prezrti literarni mojstrovini, ki je nihče noče brati - kaj šele razumeti.

Cerarjev govor na kongresu je tipičen primer kalimerovščine: dogaja se nam krivica. Pazite to njegovo dikcijo: “Zakaj nam počnejo to?” Z osebnim zaimkom “nam” je povedal vse. S tem je ne samo poudaril domnevno krivičnost očitkov, temveč tudi svojo obsedenost od majestetične množine. Cerar samega sebe tako rekoč onika kot britanska kraljica. Honi soit qui mal y pense. Vsi smo Miro Cerar. Jaz, mi, vi, oni. Prelepo počesani piflarski pravnik, ki si je célo otroštvo pridno umival zobke pred spanjem in pred maminimi gosti igral etude na klavir, potem pa doštudiral in odprl popoldansko obrt, da bi še postrani kaj zaslužil, lahkomiselno sprejel ponujeno skodelico čaja in se zavihtel na premierski položaj - zdaj pa je naenkrat vse narobe?!

Cerar je dejansko fenomen. Ne od blizu ne od daleč še nisem namreč videl človeka, pri katerem bi bila diskrepanca med zunanjo podobo - predvsem z obnašanjem in govorjenjem in ravnanjem vred - in samopodobo, ki jo očitno ima, tako ogromna kot pri njem.

Marmelade najbrž res ne kradejo, pijejo pa čajček. To je največ, kar lahko rečemo o SMC. Toda največ, kar zna SMC - v vseh slovničnih osebah in številih - reči o Sloveniji, je žal to, da je vse v redu - ker so oni na oblasti. V tem je problem.


Preberite še


Najbolj brano