Katerega dogodka se najbolj spomnite?

Predstavljajte si zbeganost človeka, ki bi od prejšnje srede nekaj dni zapored dvajset ur na dan izoliran od sveta garal kot živina - nakar bi v nedeljo končno prižgal televizijo in zagledal tri milijone ljudi sredi Pariza z napisi “Je suis Charlie”.

Zveni neverjetno, toda točno to se je zgodilo mojemu prijatelju.

Ljudje se ne samo radi in hitro pobijajo, temveč tudi radi in hitro pozabljajo - tudi če zgroženi spremljajo medije in medtem ne delajo nič drugega. Zato mi dovolite, da naštejem nekaj terorističnih dogodkov iz polpretekle zgodovine.

Sinonim za terorizem je dandanes Al Kajda - ali širše vzeto radikalni, militantni islam, čemurkoli že poskuša služiti.

Pariških dogodkov minulega tedna najbrž ne bomo nikoli pozabili, tako kot ne 11. septembra (2001) v ZDA. Toda spomnite se tudi terorističnih napadov v Madridu (11. marca 2004) in Londonu (7. julija 2005). V prvem napadu je umrlo tri tisoč ljudi, v drugem 191, v tretjem 52.

Skoraj natanko en mesec - šele, pa se že komaj spomnimo! - pa je minil od pokola v šoli v Pešavarju. Talibani so pobili 145 ljudi, od tega velikansko večino otrok in mladine, starih med osem in osemnajst let.

Se spomnite drame s talci v šoli v Beslanu (1. septembra 2004)? Inguško-čečenski teroristi - no, prav: separatisti, to se lepše sliši - so zajeli več kot tisoč talcev, od tega skoraj 800 otrok. Razpletlo se je s 385 žrtvami, med katerimi je bilo 186 otrok. Večina jih je umrla kot postranska škoda.

Življenje talca pogosto ni veliko več vredno od življenja terorista. Zlasti ne v Rusiji, kjer varnostne sile niso izbirčne pri metodah, kako rešiti situacijo. Tako je bilo tudi s talci, ki so jih čečenski separatisti zajeli v moskovskem gledališču Dubrovka (23. oktober 2002): med približno 170 mrtvimi je bilo sicer vseh štirideset teroristov - a preostale žrtve so bili talci.

Če gremo še malo dlje v preteklost, ne moremo mimo libijske - ali po nekaterih teorijah iranske - sestrelitve PanAmovega boeinga 747 nad Lockerbiejem (21. decembra 1988): umrlo je 259 potnikov in članov posadke, plus enajst prebivalcev mesta, na katerega so padle razbitine).

Naprej (in nazaj): septembra 1972 so palestinski teroristi vdrli v olimpijsko vas v Münchnu, zajeli izraelske športnike in zahtevali izpustitev čez dvesto v Izraelu zaprtih rojakov, pa še obeh ustanoviteljev Frakcije Rdeče armade (RAF), Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof. Body count: petnajst mrtvih.

In ko smo že pri RAF, je treba mlajše in bolj pozabljive spomniti, da so bili v dobrih, starih časih pred vzponom militantnega islama teroristi v glavnem levi ekstremisti: poleg nemške RAF predvsem italijanske Rdeče brigade. Njihovi pripadniki so leta 1978 ugrabili Alda Mora, predsednika Demokrščanske stranke in nekdanjega premiera, in ga po dveh mesecih pogajanj za izpustitev zaprtih teroristov ubili. Dve leti pozneje (2. avgusta 1980) so udarili tudi neofašistični teroristi. Podtaknili so bombo na železniški postaji v Bologni: bilo je 85 mrtvih in čez dvesto ranjenih.

Zdi se, kot da je bilo to v XIX. stoletju!

Vseh teh dogodkov ne omenjam zato, ker bi jih hotel primerjati z pariškimi dogodki prejšnjega tedna - ne krivcev ne njihovih ciljev, kaj šele žrtve same ali celo število žrtev.

Rad pa bi le namignil, da si dogodkov ne zapomnimo za vse življenje ali pa samo za dan ali dva ali nekaj tednov ali mesecev - pač do prvega pregleda leta pred silvestrovim - zaradi krutosti in žrtev, temveč po zaslugi tega, kako o njih mediji poročajo. Nekoč tiskani časopisi in večerna poročila, pozneje že skoraj direktni prenosi, danes pa news na internetu in Twitter in YouTube.

A naj vas epohalne tehnološke razlike ne zavedejo. Za njimi se skrivata bodisi človeška empatija ali brezbrižnost. In to je edino, kar je pri vsem skupaj večno.


Preberite še


Najbolj brano