Kako sem oktobra občutil posledice žleda

Prejšnji teden sem moral na Primorsko, v Istro, v Portorož. Potoval sem z javnim prevozom. Na cilj sem prispel pravočasno in še kar brez težav. Toda tistih 120 kilometrov od Ljubljane je bilo prava mala avantura - in to zelo zgovorna avantura.

Bistvo zgodbe je naslednje: nimam osebnega avta - in življenje v Sloveniji je popolnoma neprilagojeno kakršnemukoli premikanju s kakršnimkoli drugim prevoznim sredstvom razen z osebnim avtom.

Ne bom ravno trdil, da imam rad vlake, znajo pa biti prijetno in učinkovito prevozno sredstvo. Pod enim pogojem, seveda: če vam, po srečnem naključju, ustreza vozni red. V Sloveniji lahko pridete na cilj ali dovolj blizu skoraj kamorkoli z vlakom - vendar ob uri, ki so si jo zamislile SŽ.

Nisem pogost potnik, znam pa biti siten. Če že, se nekajkrat na leto peljem na Štajersko, zato so moje pripombe malenkostne. Vlaki so v glavnem udobni. Vedno znova sem presenečen, koliko ljudi potuje z vlaki. Polni so katerikoli dan v tednu in ob katerikoli uri dneva. Postaje so pa obupne. Ljubljanska je pač večja, zato je samo še bolj obupna od drugih.

Na vlaku lahko berete ali celo pišete, toda pozabite na internet. Vsaj na relaciji Ljubljana-Maribor več kot pol poti ne morete niti telefonirati. Mobilnega signala ni ali je preslab. Operaterji so poskrbeli za pokritost avtocestnih koridorjev, za železniške pa jih ne briga. Saj pravim. Z vlaki se vozijo reveži, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov. V tistih zasavskih rovtah pa tako ali tako živijo samo reveži, ki imajo doma stacionarne telefone.

Kolikor vem, so ob progah ali pod njimi napeljani optični kabli. Čému to služi, ne vem, očitno pa ne komoditeti potnikov, ki bi lahko na vlaku uporabljali brezplačno brezžično povezavo z internetom. Vsaj na boljših vlakih.

In če sem že pri tem, vlak sploh ni tako poceni - seveda pa za višjo ceno dobite samo to, da vam ni treba prestopati v Zidanem mostu ali se vozakati skoraj tri ure do Maribora.

Z veseljem bi plačal za prvi razred, če bi mi ponudili ... - ne, ne sendvič in kavo, temveč internet in elektriko.

A naj se vrnem na Primorsko.

Sprva sem bil navdušen, da se bom prvič po celih desetletjih pripeljal s pohorcem v Koper. Kolega, s katerim sva se dogovarjala za snidenje, pa se je samo smejal. Ne boš prišel z vlakom, je rekel. Vlaki ne vozijo, saj veš, žled.

Žled? Kateri žled?

Skoraj smejal pa se mi je tudi možakar na informacijah o voznih redih, ko sem potem preverjal. Bil je sicer prijazen: nadomestni avtobus stoji na vsaki železniški postaji med Ljubljano in Koprom in rabi plus-minus tri ure, zato raje pojdite z redno avtobusno linijo, mi je svetoval.

In sem res. Na avtobusu, ki je krenil že ob 6:45 iz Murske Sobote, se je trlo potnikov. Do Postojne smo se peljali po avtocesti, naprej pa po lokalnih cestah. Ne spomnim se, kje vse je šofer na Notranjskem in Primorskem delal postanke, toda delal jih je tudi tam, kjer nihče ni vstopil in nihče izstopil. Do nepričakovanega zaviranja na Belem križu, nad Bernardinom, kjer sem pograbil stvari in planil iz avtobusa, sem potreboval dve uri in pol. No, ja. Smilile pa so se mi prekmurske babice in grške turistke, ki so se, za razliko od Kreslina - ki s pesniško svobodo rabi od Goričkega do Pirana le trenutek -, cijazile 300 kilometrov celih šest ur!

V dobrih šestih urah lahko človek pride s TGV-jem iz Marseilla v Pariz in nazaj. Poudarjam: in nazaj. Tisoč petsto kilometrov!

Vožnja ni bila neprijetna. Imeli smo srečo, da pri Uncu ni bilo zastojev.

Za konec samo še nekaj vprašanj, da se ne bom preveč zapletel.

Ali ni bil žled v začetku februarja, torej pred skoraj sedmimi meseci? Ali nas mora skrbeti usoda drugega tira do Kopra, ko pa do tja ne moremo z vlakom niti po tistem edinem? Ali je do Primorske tudi predvidena kakšna tretja ali petnajsta razvojna os?

Aja, saj res, Primorska je že razvita. Tista bo za neke druge reveže, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov.


Preberite še


Najbolj brano