Drkanje na paragrafe
Pravna država je tako kot horoskop: vidimo samo primere, ki potrjujejo naše prepričanje - tistih, ki dokazujejo nasprotno, pa ne opazimo. Iz tega sledi, da imamo prav. Slovenija ni pravna država v enaki meri kot sem jaz tipičen dvojček.
Ta teden je pol Ljubljane in Slovenije razburila - ne pa tudi presenetila - novica, da ARSO podjetju BŠP (Bežigrajski športni park) ni dal okoljevarstvenega soglasja za obnovo in razvoj Plečnikovega stadiona - in to z argumentom, da potencialni izvajalec ne more zagotoviti, da ne bodo “visoko presežene mejne vrednosti kazalcev hrupa v času gradnje”.
Zadeva se vleče že nekaj let in je približno tako zaraščena kot nekdanje nogometno igrišče. Na kratko: zaradi bodočega hrupa so se najprej uspešno pritoževali stanovalci Fondovih blokov; MKO oz. MOP so sprva sicer šli investitorju na roko s predlogom osnutka spremembe uredbe o dovoljenih vrednostih hrupa, vendar so predlog pozneje umaknili pod pritiskom sveta staršev bližnje OŠ Vita Kraigherja; ti so začeli protestirati od Poncija do Pilata, češ, hrup da bo škodil zdravju, razvoju in učnemu uspehu njihovih otrok.
Na prvi pogled se je zdelo, da gre za še eno v seriji slovenskih birokratskih neumnosti. Še več! Ker imamo tako zelo radi javni sektor, smo se hitro začeli zgražati nad njihovo nesposobnostjo.
V resnici pa seveda sploh ne gre za to. Gre za to, da je Slovenija nedvomno pravna država, saj jo vodijo neodvisni strokovnjaki, ki se držijo paragrafov. ARSO (in ne samo ARSO, verjetno ves ta javni sektor) so uslužbenci, ki delajo po črki zakona in jim ne pride na misel, da bi komu gledali skozi prste, pa če je v igri ne vem kakšen kapital - pa čeprav gre tako rekoč za nacionalni interes kulturne dediščine, kakršna je Plečnikov stadion.
ARSO si zasluži vse pohvale. Ravnali so po predpisih. Problem je drugje. Problem je v zmedeni, kontradiktorni, ne samo destimulativni, temveč že kar hromeči zakonodaji (prostorski še posebej).
Predvsem pa je problem v mentaliteti, ki ljudem prišepetava, da jih prav nič ne stane, če se spustijo v civilnodružbene akrobacije za preprečitev nečesa, kar je javno dobro, vendar njim samim ni všeč.
Naj se poskusim vživeti osebno, kot oče: razumljivo, da tudi meni ne bi bilo všeč, če bi v neposredni bližini osnovne šole, ki jo obiskujeta moja sinova, tri leta ropotala težka gradbena mehanizacija. (Sam bi celo rekel, da hrup morda ni najbolj zoprn ali celo nevaren pri vsem skupaj.) Toda ali bi zaradi tega sprožil civilno iniciativo?
Mislim, da ne. Hoditi tri leta v šolo ob gradbišču ni prijetno - toda to je samo teoretičen pomislek staršev. Starši so tisti, ki so razvajeni, ne otroci. Razvajeni so od navidezne svobode, da lahko vsakomur nagajajo, če se le organizirajo in naredijo vse po paragrafih še bolj od tistih, s katerimi se kregajo.
Ali pobuda staršev pomeni, da stadion ne bo nikoli obnovljen? Možno. Ali ga torej lahko kar odpišemo? Najbrž ne. Pa tudi če bi ga, bi morda nekega dne tam zgradili nekaj drugega - in spet bi se šli civilno prerekanje.
Ljudje, ne komplicirajte. Stadion je tam, ves zanemarjen, treba ga je obnoviti. Tam je tudi šola na mirni, skoraj idilični lokaciji. Stadion ne more kar propasti, tako kot se tudi šola ne more za tri leta preseliti. Zmenite se. Omogočite otrokom varen dostop do šole, izvajalcem pa na gradbišče. Poskrbite za protihrupno zaščito. (Kupite kakšno rabljeno od Darsa, ograj imajo na kilometre.) Če boste vztrajali tako kot zdaj vztrajate, bodo na tisto šolo hodili že otroci vaših otrok, stadion pa bo postal novi Rožnik, preden se bo kaj produktivnega zgodilo.
Nehajte skratka drkati na paragrafe in si domišljati - eni in drugi -, da ste edini na svetu (v Ljubljani, za Bežigradom). Ker niste.