Denar je zatajen
Da je vsaka stvar za nekaj dobra - vsaka slaba, domnevam -, je bolj slaba tolažba. Obstaja pa še slabša tolažba: tudi vsaka dobra stvar je za nekaj slaba.
Od supervizorskega razkritja prvega od profesorskih zaslužkov - famoznih 600.000 evrov honorarja ministrice za srednje frizersko šolstvo, ki si jih je v enajstih, dvanajstih letih tako rekoč legalno izplačala sama sebi - sta minila že dva tedna, pa se te teme še vedno nismo naveličali. Zakaj?
To pogrevam zato, ker se mi zdi zanimivo kot kompleksen fenomen, kako gledamo kot družba na zadeve, povezane z denarjem.
Več razlogov je, da se nam zdi tako zanimivo, koliko in za kaj nekdo zasluži.
Prvi razlog je, da je družba množica posameznikov, od katerih vsak zase trdi, da ga denar ne zanima in da obstajajo v življenju še pomembnejše stvari. Ljudje so načeloma nezadovoljni, da živijo v materialistični družbi, v kateri ima vsaka še tako neoprijemljiva stvar svojo vrednost, izraženo v denarju.
Ko pride na dan nekaj takega kot ta zadeva s honorarji, pa se začnemo zgražati. To se mi zdi kontradiktorno: če bi iskreno mislili, da denar ni pomemben, nas to ne bi smelo ali sploh moglo tako vznemirjati.
Naslednji razlog je nevoščljivost. Dejstvo je, da se nad mastnimi prihodki drugih zgražajo predvsem tisti, ki zaslužijo manj - in taki, ki zaslužijo manj kot 50.000 evrov na leto (ob plači, čisti bonus), so seveda v večini.
Zdravilo za to je zelo preprosto, tako rekoč placebo. Ne jezite se na človeka, ki ima več kot vi. Jezite se nase, ker nimate toliko kot on in ker se ne znajdete. Pa ne v tem nemoralnem smislu, seveda: jezite se nase, ker ne znate zaslužiti toliko kot drugi in na bolj pošten način kot drugi.
Eden od razlogov za to nelagodje je tudi slabo znanje poslovne matematike. Navajeni smo misliti, da številke govorijo same zase in da z njimi ni debate. To sploh ni res. Govoriti o zaslužkih na tako dolgi rok, kot je desetletje in več, je podobno hudobno kot govoriti o bruto plači namesto o neto, ker hočemo narediti tendenciozen vtis. Pomnožite vaše letne zaslužke z deset ali dvanajst, pa se morda tudi sami sebi ne boste več zdeli takšen revež.
Pa se sploh spomnite, koliko ste zaslužili pred desetimi leti? In četudi morda se, pa zagotovo nimate predstave, koliko je to bilo. Ne veste več, koliko kav, piv, kosil, puloverjev, koles, kvadratnih metrov stanovanja in rezervnih gum ste s tem denarjem lahko kupili. To je še en razlog za nematerializem: z denarjem - vsaj z gotovino - je tako kot z lanskim snegom. Stali se in ga ni več. Če bi nam bil denar zares tako zelo pomemben, kot se včasih pretvarjamo, ga ne bi tako uspešno - četudi nehote - brisali iz spomina.
Res, kam gre denar?
Afera s profesorskimi honorarji je hvalevredno opozorila na anomalije plačevanja bonusov tistim, ki so že tako ali tako pri koritu javnega denarja, in na čudaško, dejansko krivično alociranje sredstev v navidez notorično obubožani Sloveniji. Njen negativni stranski učinek pa je utrjevanje občutka, da je revščina norma. Nauk zgodbe je, da je normalno delati za majhen denar - če sploh za kakšnega in če sploh imamo možnost delati - in da je abnormalno dobiti pošteno plačilo za pošteno delo.
Iz afere bi bilo mogoče izračunati, koliko denarja bi v Sloveniji pravzaprav rabili. Vsi bi morali biti plačani tako pošteno in bogato kot profesorji s Supervizorjevega seznama. Ne nujno v enakih zneskih in za enako delo, ampak po enakih moralno-monetarnih merilih. Šele potem bi vedeli, pri čem smo.
Denar je zatajen. V Sloveniji denar tajimo. Tajijo ga ne samo tisti, ki ga imajo. Tudi sami sebi tajimo, da denar sploh je, od koderkoli že prihaja in komurkoli že pripada.
Kar pa je v bistvu patološka oblika varčevanja. Namesto da bi dajali na stran, se raje delamo, da ni denarja.