DNS (NČR) se pogreza v irelevantnost

Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije (DNS) je v torek šokiralo z razsodbo, da je pri poročanju o viralnem videoseksu na YouTubu med ravnateljem, ki je pozneje (zato) naredil samomor, in učiteljico kar 12 medijev in 48 novinarjev kršilo kodeks.

Ali je v Sloveniji sploh toliko medijev in novinarjev? Aja, seveda je, še več jih je. Preveč - a ne preveč za NČR (Novinarsko častno razsodišče).

Čeprav se mi zdijo kot moralna, moralistična prikazen iz nekih drugih časov, NČR po svoje občudujem. Človek mora biti res trmast in principielen in izštekan iz časa in prostora, da se bori z mlini na veter, kot to dela razsodišče.

Policijska sekcija Društva novinarjev Slovenije deluje tako, kot da se v desetih, dvajsetih, petdesetih, celo stotih letih v medijih ni nič zgodilo. Oni vztrajajo pri svojem, kot da smo leta 1900, ko je bilo treba nekatere novinarske principe in pravila šele uveljaviti.

Za primerjavo: NČR DNS je v tem smislu približno taka moralna instanca, kot ko je Josip Vidmar pred petdesetimi letih sesuval moderne literate, ko klasična ustvarjalna pravila niso več veljala, novih pa se ni potrudil razumeti.

Ampak Vidmarja se je vsaj držala intelektualna avra, on je bil avtoriteta. NČR pa nikoli ni bilo zaresna avtoriteta. Ranka Ivelja in konzorcij so bili od nekdaj zgolj obvezno obče mesto, katerega razglasi skoraj nikogar razen redkih novinarskih profesionalcev z didaktičnimi nagnjenji niso zanimali - jih pa je bilo seveda treba objaviti, da si si kot medij kupil par odpustkov za na lager.

Primer ravnatelja in učiteljice, ki sta zasebnosti in pedagoškemu poklicu v posmeh domnevno seksala pred skrito kamero domnevno hudomušnih in/ali hudobnih dijakov, so slovenski mediji pokrivali obupno - toda še bolj obupno je medijsko pokrivanje pokrilo razsodišče.

To pomeni, da v Sloveniji ne mediji ne metamediji nimajo pojma, kako se takim stvarem streže. Gre za obojestranski problem, ki pa je krivdno neenakomerno razdeljen: težave resda ustvarijo inkriminirani novinarji, toda NČR jih s svojimi retro stališči potencira in še dodatno zapacka.

Ponovimo vajo: da sta ravnatelj in učiteljica zares seksala, ni bilo nikdar dokazano; edini indic, da sta res, je poznejši samomor deduktivno osramočenega in pred javnostjo eksponiranega ravnatelja; vsi so se ukvarjali z namišljeno dilemo, ali je bilo dopustno prikazati sex tape; vsa ta godlja je bila najprej zreducirana na vprašanje zasebnosti na internetu, kar sploh ni res; v nadaljevanju pa je šlo samo še za pripisovanje krivde medijem, da je nesrečnik naredil samomor, in načelne nebuloze o poročanju o samomorih.

Neverjetno je, da se NČR v nobeni od razsodb ne ukvarja s tem, da mediji niso prišli resnici do dna, pri tem pa ves čas ravnali tako, kot da je vse kristalno jasno. Mediji so se opirali na posredne evidenčnosti - jasne vsem, ki so si video ogledali -, ki pa nikoli niso bile neizpodbitno, kaj šele forenzično dokazane.

Zato je še tem bolj absurdno, da se je NČR kot slab odvetnik oziroma tožilec ukvarjalo s tem, ali je bilo dopustno, da so mediji prikazovali na nelegalen način (brez pristanka snemanih oseb) posnet video. To je bilo pri vsej aferi najbolj irelevantno. Po nepotrebnem so se zapičili v podrobnost. Pa tudi če bi bilo pomembno - še v tem primeru so namreč usekali mimo.

NČR ne sledi spremembam v medijih. O tempora, o mores: tudi medijska morala mutira - in še zdaleč ne samo na slabše, kot se trudijo prikazati insajderski konservativci. Ivelja zatiska oči pred redefinicijo informacij v javnem interesu in lažno zasebnostjo - ki nikakor ni skregana s taktnostjo - pri poročanju o samomorih. Predvsem pa daje moralno potuho tistim, ki iz čiste miselne lenobe in profesionalnega snobizma nočejo poročati o temah, ki ljudi zanimajo.


Preberite še


Najbolj brano