Bi komentirali? Plačajte 49 centov!
Ali koga resno zanimajo komentarji anonimnih, psevdonimnih ali magari podpisanih uporabnikov v spletnih medijih? Ne. Toda zakaj potem kar so in so?
Imam idejo, kaj storiti.
Če sodim po sebi, je zadeva taka: zanimajo me v bistvu ne, redno in vedno pa jih preletim pod svojimi kolumnami. Od tega ne pričakujem drugega, kot da se bom zgražal nad ljudmi, ki so po pomoti dobili pravico, da se javno oglašajo, ali da se bom vsaj naglas in brezplačno krohotal.
Domnevam, da ljudje preletijo komentarje s podobnimi nameni - in da se prepričajo, da je večina anonimnih komentatorjev še vedno debilov in da pametnih pripomb še vedno ni več kot za promil promila.
Res pa je, da večina ljudi ne objavlja kolumen ali sploh česarkoli, da bi jih to tako zanimalo kot mene.
Večina bralcev anonimnih komentarjev je po mojem falanga anonimnih komentatorjev samih.
Moj izračun je preprost. Če je na internetu milijon ljudi, je med njimi tisoč pametnih. Med tisoč pametnimi pa je en sam takšen, ki mu bo po spletu okoliščin uspelo ali se mu ljubilo objaviti smiseln komentar.
Večina komentarjev v večini spletnih medijev je v najboljšem primeru milo rečeno popolnoma nekoristnih. Malo manj milo rečeno pa so naravnost neumni, nesramni, vulgarni, žaljivi - skratka, škodljivi.
To so ekstremi - in teh ekstremov je veliko, preveč. Preostali so pa brez veze. Nobene škode ne bi bilo, če bi jih ukinili.
Do komentatorskega razvrata je pripeljala najprej zmotna predpostavka, da lahko neovirano izražanje stališč prispeva k demokratičnemu vzdušju in pluralizmu mnenj, potem pa še preračunljivost urednikov, da si bodo s tem nabrali nekaj klikov več.
To podarjeno in nezasluženo priložnost pa so znali najbolje izkoristiti brezdelneži, ki so v zavetju anonimnosti našli svoj prostor pod soncem in pogum, da se delajo najbolj pametne in vsevedne.
Mediji poskušajo zajeziti to poplavo nesmisla in nesnage z moderiranjem, spodbujanjem konstruktivne debate - pri čemer sami niso ravno dober zgled -, pozivanjem k strpnosti in z grožnjami s sankcijami v stilu ti, ti, ti, porednež, prijavili te bomo nevladni organizaciji.
Toda vsi ti polovičarski poskusi zahtevajo čas in denar, ki ga nimajo (dovolj) ali se jim ga zdi škoda. Učinka ni. Falanga serje naprej.
Imam idejo, kako to elegantno rešiti, ne da bi izrecno prepovedali oz. onemogočili anonimne komentarje.
Predhodniki internetnih komentatorjev so bili pisci pisem bralcev. Razen tega, da niso bili anonimni, pa je pomembna razlika v tem, da so za objavo svojega pisma morali nekaj narediti.
Danes je to tako lahko: počez prebereš tekst, v afektu natipkaš s komolci dva, tri nepismene stavke in klikneš enter.
Sitnoba stare šole pa je moral vzeti list papirja in sesti za mizo. Če je pisal na roko, se je moral potruditi, da je pisal čitljivo. Morda je pisal na pisalni stroj. Pozneje je pisal na računalnik in moral natisniti napisano. Še danes mora poslati email, če gre pismo v tisk. Če ni imel doma zaloge kuvert in znamk, je moral v trafiko ali na pošto. Potrebnih je bilo kar nekaj opravkov in korakov, če je hotel videti svoje pismo objavljeno. Vse skupaj je zahtevalo nekaj časa. Človek je moral dejansko dvakrat premisliti, preden je nekaj dal od sebe.
Ali lahko človeka prisilimo, da dvakrat premisli, preden nekaj blekne? Po mojem ja.
Komentarje bi bilo treba začeti zaračunavati. Zanalašč. Kdor hoče kaj povedati, naj plača. Plača pa naj toliko - simbolično -, kot v poslovalnicah Pošte Slovenije stane kuverta z listom papirja in predplačano poštnino. Kot če bi pošiljal pismo pisca pisem bralcev.
To znese natanko 49 centov.
Najhujših pacientov bi se znebili. Cilj bi bil dosežen.
Mogoče pa bi mediji pri tem še kaj zaslužili - vsaj toliko, da pokrijejo stroške moderiranja.
Če nič drugega, bi bil to zanimiv eksperiment.