Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj?

Ko sem v Delu in na Pop TV via Twitter zasledil, da se zunanji minister in nekdanja smučarka tožarita zaradi pralnega stroja, nisem pomislil, da je 1. april. Iz medijev sem navajen trivialnih in skorajda neverjetnih novic.

Pa tak dan je bil. Že zjutraj sem namreč na Požarju prebral, da se neki ljudje tožarijo zaradi hladilnika. Le zakaj bi bil presenečen?

Ob novici sem najprej nejeverno zmajeval z glavo in se cinično nasmihal. Toda šele potem, ko sem si ogledal poročilo na Pop TV, sem ob novinarkinem uvodu zares bruhnil v smeh. Takole je rekla: “Prav v stilu Američanov, ki za vsako malenkost iščejo pravico na sodišču, sta enako pot ubrala tudi Špela Pretnar in Karl Erjavec.”

Digresivno pripominjam dvoje:

Prosim, bodite pozorni na to, kako mediji z uporabo obrabljenih klišejev udomačujejo najbolj bizarne stvari in jih delajo sprejemljive. Iščejo pravico? Ojej. Ubrala pot? Uf, saj ni mogoče! Kakšno je to izražanje? To frazo sem nazadnje uporabil v tretjem razredu osnovne šole, ko sem v nekem spisu pri spoznavanju narave in družbe napisal, da sem videl “dolgouhca, ki jo je ubral čez polje”.

Da se Pretnarca in Erjavec tožita zaradi pralnega stroja, je podobno neverjetno kot videti zajca, ki teče čez polje - vsaj za osemletnega otroka.

Konzumacija slovenskih medijev zahteva permantno pozornost med ekstremoma navdušenja, ob katerem že vnaprej trepetamo, da lahko prehitro mine, in zaskrbljenosti, ki lahko dobi utemeljene razloge kot samouresničujoča se prerokba.

Druga pripomba se prav tako nanaša na fabriciranje samopodobe, le da z drugačnimi metodami. Gre za novinarkin neprecenljiv prispevek k temu, da se bo povprečen Slovenec, ki se tožari za pralni stroj, hladilnik ali pet pedi parcele, počutil normalnega vsaj v primerjavi z Američani.

Trditev, da smo Slovenci v tožarjenju podobni Američanom, je neumna, a tudi dvoumna. Po eni strani nas novinarka nagovarja k zgražanju nad tožbo, po drugi pa nas od tega tudi odvrača - češ, nismo edini, tudi bolj normalni to počnejo.

Poročilo ne navaja vrednosti (verjetno ne novega) pralnega stroja in (bodočih) pravdnih stroškov strank v postopku.

Če bi upoštevali še to, bi bil primer še bolj pereč, kot glede na stroj že tako ali tako je.

Čakam odrešitelja - ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski - koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Ni čisto tako. Navidez je bizarno, če tožiš natakarja v Starbucksu - oziroma Starbucks kot podjetje -, ker te je polil z vrelo kavo. Ni pa bizarno, če za odškodnino za bolečine in opekline in posledice zahtevaš milijon dolarjev! Zahtevati od nekoga milijon pa je že stvar, o kateri je vredno in smiselno - pravno in družbeno smiselno! - razpravljati na sodišču.

Vklopimo zdaj centrifugo.


Preberite še


Najbolj brano