Zraslo bo novo bitje

Kadar domačinka prvič predstavi svoje umetniško delo v svojem kraju, je to velik dogodek. In kiparko Anjo Kranjc je njeno mesto zares toplo sprejelo, kar je lepa spodbuda za nov začetek. Kranjčeva prav zdaj stopa na samostojno umetniško pot.

AJDOVŠČINA > Preden resnično stopi na novo pot, Anja Kranjc želi opraviti s staro. Prav te dni se ji namreč v prostorih Pilonove galerije obeta zagovor magistrske naloge. Razstava, poimenovana V Belo, je torej tudi magistrska naloga na kiparskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, pod mentorstvom profesorjev Matjaža Počivavška in Igorja Škamperleta. Nasploh se veliko ukvarja z začetki in s konci, pravzaprav pripoveduje o življenjskem krogu, kjer mora nekaj umreti, da se lahko rodi kaj drugega.

Zato zarodki, ki so lahko tudi zamisli in substance, osvobajajoče se zavetja maternice: eksistirajo, a še niso rojene v prostor in čas, v svet, ki ga imamo za resničnega. Ali kot je Anja Kranjc sama zapisala v magistrski nalogi: “Zarodki so prinašalci svetlobe, označevalci prehoda v novo, neznano, odprto. So semena, zrna, kali, kalčki, bube, zapredki, drobni zametki neznanega, nevidnega, še ne rojenega. So biseri, kristali, bele dragocene snovi, ki nastajajo iz zemlje, pepela, ostankov, zavržkov. So bude, iz katerih bo zraslo novo bitje, drugačno, vselej drugačno od predhodnega.”

Park kot navdih

Kot je na odprtju razstave povedala kustosinja razstave Maja Marinkovska iz Pilonove galerije (ki je med drugim tudi avtorica spremnega teksta v katalogu), se je umetniška intuicija Anji Kranjc gotovo oblikovala v šturskem parku, topolovem nasadu sredi Ajdovščine, kjer je z Marinkovsko preživljala otroške dni, lepe, sproščene, igrive, radovedne, skrivnostne, svobodne. Po besedah Marinkovske je bilo to najlepše prizorišče za ostrenje čutov, vizualnega v oceanu zelene in vseh odtenkov zemeljskih barv, vonja skozi vse letne čase, predvsem pa haptičnosti, saj sta objeli ničkoliko dreves, skozi prste presejali pesek in zemljo, Anja pa se iz tega časa spominja ptičjega pokopališča, ki sta si ga sami izmislili.

“Kako ne bo po vsem tem umetničino glavno izrazno sredstvo dotik, gnetenje, puščanje prstnih odtisov, občutenje izbranega materiala z vsem telesom, ko so roke zgolj prevodnik, ko ni prostora za modelirko,” piše Marinkovska in sklene, da gre za stanja, ko se lahko umetnica prepusti, omeji razumski pol in vključi intuitivnega.

Odprta kot otrok

Cikla V Belo, pojasnjuje Marinkovska, ne smemo razumeti kot serijo med seboj ločenih skulptur v ožjem pomenu besede, temveč kot ambientalno postavitev, kot gozd, skozi katerega se sprehodimo, obkrožimo posamezne elemente in jih doživimo kot celovito izkušnjo. Drevesa, gnezda, gomolji, sončnice in strok, v njih pa zarodki, so montažne skulpture iz voska. Skulpture dosledno ohranjajo naravno barvo in strukturo, zaradi česar delujejo skoraj kot nedokončane, kot da jim manjka še koža, kot da gledamo v telesno notranjost, v organsko, mehko, belkasto nezaščiteno strukturo, kjer juta pušča sledove, spominjajoče na lase.

Navdih umetnica najde vsepovsod v naravi in v družbi. Med drugim prebira poezijo T. S. Eliota in Daneta Zajca, pa dela Gastona Bachelarda, Edgarja Allana Poeja, Dušana Rutarja, gleda filme AndrejaTarkovskega, občuduje slike Rothka, Bacona, Mušiča in Stupice, črpa iz kolektivnega nezavednega, mitologije, alkimije ter iz umetniških tradicij drugih kultur in časov, ki jih sploh še ni videla ... Sicer pa je prepričana, da mora umetnik ostati odprt kot otrok. Otrok, ki je še čist, občutljiv, prevoden.

KLAVDIJA FIGELJ

---