Zločini se ponavljajo, ravnodušnost ostaja

Goran Paskaljević (1947), znani srbski režiser in veteran jugoslovanskega ter srbskega filma, ki je na včerajšnji sklepni slovesnosti 4. festivala evropskega in mediteranskega filma v Piranu za film Ko se zdani (Kad svane dan) prejel nagrado za avtorski prispevek k razvoju evropske kinematografije, pravi, da bi v Srbiji mnogi radi pozabili na preteklost.

PIRAN > A kakor sporoča film, ki so ga v Piranu pred maloštevilnim občinstvom prikazali v petek, je s pozabo preteklosti težko živeti sedanjost.

Film Ko se zdani spregovori o svojevrstnem izbrisu Judov v Srbiji, kjer jih je bilo pred drugo svetovno vojno več kot 30.000, danes pa jih je manj kot 200. Približno 6500 jih je svoje življenje izgubilo v koncentracijskem taborišču na območju nekdanjega beograjskega Starega sejma, kjer je stradalo tudi približno 200 romskih družin. A še dandanes tamkaj ni niti spomenika, kjer bi se lahko poklonili žrtvam, kar režiserja Gorana Paskaljevića posebej boli.

Kraj pozabe

“Od nekdaj sem si želel posneti film o tej temi. Filipa Davida, pomembnega srbskega pisatelja judovskega porekla, s katerim sodelujem pri vseh svojih filmih že 35 let, so starši, ko se je začela druga svetovna vojna, skrili pri družini na vasi. Čutili so, da prihaja zlo, zato so enoletnemu dečku spremenili ime - odtlej se ni več pisal David, ampak Gavrilović. Starši so odšli v partizane in se s tem rešili, preostali člani družine pa so umrli v koncentracijskem taborišču, o katerem se danes dejansko ničesar ne ve,” je v kratkem uvodnem nagovoru maloštevilnemu občinstvu pojasnil Paskaljević. Nekdanji sejem, ki so ga v Beogradu uredili leta 1937, naj bi bil eden od štirih najlepših v Evropi, a so ga Nemci ob okupaciji leta 1941 spremenili v koncentracijsko taborišče. “Danes je ta kraj zanemarjen, zapuščen, tam živijo nekateri begunci. Je edini kraj holokavsta, ki ni dostojno obeležen, zato smo želeli, da vsaj s filmom postavimo spomenik mestu nepredstavljivega trpljenja in smrti. In ne pozabimo, da je v Srbiji nastradalo 90 odstotkov judovske populacije, in to na žalost tudi s pomočjo srbske policije, ki je tesno sodelovala z gestapom. Ko sem v Beogradu dejal, da ta film nekoliko opozarja tudi na to zgodovinsko dejstvo, so me razglasili za izdajalca,” je še povedal režiser filma, ki ga je sicer Srbija lani kandidirala za tujejezičnega oskarja.

Film o izbrisu

“Skušal sem narediti nekaj najzapletenejšega v filmu - skrajno preprost film,” pravi režiser, ki je za glavno vlogo upokojenega profesorja glasbe Miše izbral legendarnega Mustafo Nadarevića. Miša leta 2011 s pomočjo vsebine pločevinaste škatlice, najdene na območju nekdanjega taborišča, izve, da so ga starši pri dveh letih zaupali družini Brankov in ga s tem rešili pred smrtjo, sami so pa umrli, najverjetneje strašne smrti v zloglasnem blindiranem vozilu “dušogubka”, s katerim so uplinjali Jude in Rome. “Strašno je, da o tem nisem skoraj ničesar vedel,” se čudi Miša, ko mu Najfeld, znanec njegovih staršev, pripoveduje zgodovinska dejstva, o katerih mnogi Srbi še danes ne vedo ničesar ali ne prav veliko. V najdeni škatlici je tudi nedokončana partitura, ki jo Miša, poslej s priimkom Weiss, dokonča, saj oče v pismu sinu zapiše: “Dokler bo obstajala glasba, bomo tudi mi, to je pričevanje o nas, da smo. Da smo bili.” Po nemalo zapletih skladbo zaigra romski orkester na prvi komemoraciji, ki se zgodi na prizorišču nekdanjega trpljenja. “Se je človeštvo iz tega kaj naučilo?” se sprašujeta Miša in Najfeld, a odgovor je trpek, in žal hudo resničen: “Zločini se ponavljajo, zločinci so nekaznovani. Ravnodušnost sveta pa traja in vztraja.”

Paskaljević, ki se je s filmom poklonil tudi romski problematiki, je v petek dopoldan sodeloval tudi na okrogli mizi Amnesty international, na kateri je s predstavniki izbrisanih spregovoril o temi kršenja človekovih pravic na etnični osnovi. Tudi v primeru Judov v Srbiji je šlo namreč, kot slišimo iz filma, za popoln izbris več generacij, ki - ob nepoznavanju zgodovine, pa tudi neobeleževanju krajev strahot - še traja. Paskaljevićev film odpira mnogo vprašanj, ki pa jih zaradi nepojasnjenega svojevrstnega izbrisa napovedanega razgovora z režiserjem, kakršni običajno sledijo filmu, občinstvo ni moglo postaviti.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---