Zlatko Kaučič: Človeka postavim pred glasbo
Mojster glasbe Zlatko Kaučič, ki zna izvabiti ritme iz skoraj vsakega predmeta, je eden najboljših evropskih jazzovskih bobnarjev. Iz amaterskega društva in prostočasne glasbeno instrumentalne zasedbe Kombo mu je v desetih letih uspelo naredil tako rekoč šolo z jasno idejo, izdelanim konceptom in drugačnim načinom poučevanja in ustvarjanja.
Zlatko Kaučič: “Če zaokrožim desetletje, bi rekel, da je hitro minilo. Naredili smo štiri zgoščenke in izpeljali cel kup projektov, kar je za ljubiteljsko društvo izjemno veliko.”
NOVA GORICA> Kulturno umetniško društvo Zvočni izviri pod vodstvom Zlatka Kaučiča je nastalo pred desetimi leti na pobudo tajnika Zveze kulturnih društev Boleslava Simonitija. Ob deseti obletnici pripravljajo krajšo turnejo, ki se je začela sinoči v studiu 14 Radia Slovenija v Ljubljani s predstavitvijo zgoščenke Zvočna polja za T.S., ki je izšel pri založbi ZKP RTV Slovenija. Nocoj bo Zlatko Kaučič z zasebno Kombo in gosti nastopil v novogoriškem Kulturnem domu, jutri v ljubljanskem Kinu Šiška, v soboto pa bo koncert Kombo v divaškem Jazz hramu. Kaučiča smo prestregli včeraj, ko je sopihal koncertom naproti.
> Za vami je desetletje kontinuiranega ustvarjanja v Kombu. Kaj vidite, če ga na hitro ošinete?
“Če zaokrožim desetletje, bi rekel, da je hitro minilo. Naredili smo štiri zgoščenke in izpeljali cel kup projektov, kar je za ljubiteljsko društvo izjemno veliko.”
> Nekateri iz vaše skupine so zajadrali v profesionalne vode, kajne?
“Zadal sem si nalogo, da bom prav vsem učencem dal čim več informacij, vsakega, tudi tiste, ki so jih glasbene šole zavrgle, sem sprejel z odprtimi rokami in mu dal največ, kolikor sem lahko. Uvedel sem drugačno pot pri ustvarjanju; nismo preigravali že napisanih komadov, ampak sem se odločil za avtorsko glasbo, začeli pa smo že od malčkov naprej. Seveda se vse to pozna, iz ansambla Kombo so izšli številni glasbeniki, najbolj znan je danes evropsko priznan kitarist Samo Šalamon. Nekateri so pristali v pop bendih, nekateri živijo kot poklicni glasbeniki. Življenje pa pove, ali boš preživel kot glasbenik ali obenem tudi kot človek. Človeka pravzaprav postavim pred glasbo: človeka, ki je odločen, skromen in spoštljiv do drugih.”
> V čem je drugačnost pri ustvarjanju, ki jo posredujete učencem?
“Sam sem se od svetovno priznanih glasbenikov inovatorjev naučil zelo veliko, tudi to, kako v najkrajšem času priti do določenih rezultatov, seveda če imaš talent. Kako izuriti uho, da sliši; kako se osredotočiti na svoje delo, kako doseči disciplino. V glasbeni šoli za tolkalce bi lahko eno leto študiral samo na rulanti, jaz pa imam drugačen pristop, saj povežem različne tehnike: rock, neodvisnost melodije, poliritmije ... ”
> Kako sprejmete mlade, ki se prvič srečujejo z učenjem glasbe?
“Ko greš v glasbeno šolo, naredijo teste posluha, sam pa sem se odločil, da tega ne bom počel. Da bom ta detajl, ki je sicer pomemben, izpustil. Odprl sem vrata vsem, ki imajo voljo. Potem čas pokaže, koga to bolj zanima in je pripravljen vložiti trud in čas, drugi pa bo odpadel kot klop. Nekateri imajo določen občutek, za katerega še sami ne vedo. Moja naloga je, da ta občutek odkrijem in učenca vodim, da iz tega razvije glasbeni, zvočni izraz. Skoraj osemdeset odstotkov je takih. Marsikdo je v Kombu začel iz nič, še kitare ni znali držati.”
> Kdaj začeti?
“Pri nas začnemo z otroki, ki so stari osem let. To se mi zdi primerna starost, da že lahko ugotovijo ali jim je glasbeno ustvarjanje všeč.”
> Kako ta občutek za glasbeno ustvarjanje izbezate iz luknjice?
“Navadno si dam približno tri mesece, da lahko vidim, kako mu gre. Pa saj tudi sami ugotovijo, če šepajo ...”
> Se učite po notah?
“Ja seveda! Še pomembneje kot branje not pa je, da se na pamet naučijo melodijo. Če preveč buljiš v note, pozabiš na ostalo. Gremo pa korak za korakom. Moj koncept je, da imam ob določenih dnevih individualno uro, ob drugih dnevih igrajo v duetih, ob sobotah pa v skupini. Torej - od individualnega do sinhronega.”
> V čem je kakovost skupinskega dela?
“Prva lekcija je, da se naučijo poslušati. V skupinskem delu je nadalje pomembna določena disciplina, moraš poznati muziko, biti v njej in se počasi uvajati, da se čutiš del skupine. Pri nas je v glasbi precej egoizma, pa tudi v življenju veliko individualizma.”
>Bi po vašem mnenju morali s tovrstno glasbeno vzgojo začeti že v vrtcu ter nadaljevati v šolah?
“Absolutno. Ne pa, da se zgodi, da na Bevkovem trgu vidiš petletne deklice v prekratkih krilih, ki migajo na ameriško glasbo, kar je poleg vsega mladoletni seksizem! To je nezaslišano. Vsiljujejo nam mainstream, sami pa se ne znamo braniti. V delavnicah, kjer učim, recimo pri gledališču Ana Monro, spoznavamo zvoke narave, igramo na glavnike, spodbujam jih, naj sami doma izdelajo instrumente.”
>Kaj bomo nocoj slišali na vašem jubilejnem koncertu v novogoriškem Kulturnem domu?
“Pokazali bi radi mladi Kombo, imenujemo ga Kombo B, pa vse tiste, ki so z nami sodelovali v preteklosti. Ana Geršak bo na spremljavo Komba brala poezijo Nevina Birse, Mojca Maljevac bo zapela dve svoji skladbi, prišel bo Samo Šalamon, ikona mojih učencev, s katerim bova igrala skupaj. Nastopil bo seveda tudi Kombo A in sicer v novi obliki s pihalci, igrali bodo domačini, med njimi novogoričana Boštjan Simon, ki je končal študij v Amsterdamu terJani Šepetavec, ki je študiral v Gradcu ter še dva pihalca; Jaka Ahačevčič, ki živi v Ljubljani in Živa Murko iz Kopra. In igrali bomo našo muziko.”
> Eno leto je minilo, odkar ste prejeli nagrado Prešernovega sklada. Vam je odprla kakšna vrata?
“Nimam odgovora, nihče ni poklical. Pa saj je pri nas sedaj čas popolna apatije, krize vrednot, komunikacije.”
> Kaj pa bronasti ključ Hongkonga in srebrni ključ mestnih vrat v Vigu, katerih dobitnik ste?
“Ja, ta dva pa odpirata vrata. V Galiciji sem na ta račun v produkciji španske televizije snemal dokumentarec o jazzu in še kaj.”
> Lani ste s prvim festivalom Šmartfest razgibali briško vasico Šmartno. Boste letos nadaljevali?
“S Šmartnim in z agencijo Jota ne bom več sodeloval, tako da se selimo drugam, v Medano. Festival bo 14. in 15. septembra, najbrž pod drugim imenom. Nadaljujemo s konceptom improvizacij na film, mešanjem vseh vrst umetnosti, poezije, likovne umetnosti in predvsem glasbe, ki jo pretakamo sem in tja ob meji.”
KLAVDIJA FIGELJ