Življenje, ki ga ni mogoče ločiti od književnosti
Vitomil Zupan (1914-1987) je vsaj na dva načina povezan s Tolminsko. Med vojno je bil kot ilegalec in aktivist OF nekaj časa zaprt na Čiginju, odkoder so ga Italijani deportirali v Gonars. Je sodobnik Cirila Kosmača, s katerim sta bila zelo drzna pisatelja v politično trdih časih.
Na predstavitvi v Tolminu (z leve Nela Malečkar, Aleš Berger in Alenka Puhar) so iskali tudi vzporednice med Zupanom in Kosmačem
TOLMIN
> Monografijo Vitomila ZupanaVažno je priti na grič so najprej predstavili v Ljubljani, da so za drugo postajo izbrali knjižnico Cirila Kosmača, pa ni naključje. “Pisatelja, ki sta živela v istem času, imata marsikaj skupnega,” razmišlja ravnateljica knjižnice Jožica Štendler. “Ali sta se poznala oziroma kakšen odnos sta imela med seboj, sicer ne vem, dejstvo pa je, da sta bila oba pred vojno v tujini, oba sta bila svetovljana in oba sta bila po vojni zaprta. Za tiste čase sta bila zelo drzna pisatelja. In v zbirki Album, ki z Zupanovo monografijo zajema devet knjig, je kot peta izšla monografija o Cirilu Kosmaču.”
Obsežno monografijo z uredniki Ifigenijo Simonović,Alešem Bergerjem, Alenko Puhar in Nelo Malečkar so poimenovali Važno je priti na grič. “Tako se začenja Menuet za kitaro, najbrž najsilovitejše pisateljsko dejanje Vitomila Zupana in brez dvoma najboljši slovenski roman o partizanstvu in posameznikovi usodi v njem, kar sem jih prebral. Izšel je leta 1975,” je povod za naslov razkril Berger.
Na predsinočnji predstavitvi niso govorili o času, ki ga je pisatelj preživel v ujetništvu na Čiginju. Kot pravi Štendlerjeva, o tem ni veliko znanega, niti med domačini ne. “Najbrž so ga kmalu poslali naprej v Gonars,” ugiba. So pa razpravljali o tem, kako je Zupanova dramatična življenjska zgodba vplivala na njegovo pisanje.
Kot v biografiji piše Ifigenija Simonović, je Zupan takoj po kapitulaciji Italije odšel v partizane, ker v Ljubljani ni mogel biti več ilegalec. Temu delu svojega vojnega obdobja je posvetil roman Menuet za kitaro. “Osnutki zanj so razpršeni po vsej zapuščini, kar razkriva, kako dolgo se je pripravljal na pisanje,” je zapisala Simonovićeva. V bibliografiji omenja, da Zupan ni obsojal mladih, ki so jih vpoklicali v italijansko in nemško vojsko. Odpeljali so jih pač, mnogi so padli, mnogi so se ob prvi priložnosti priključili partizanom. Obsojal pa je tiste, ki so kot izdajalci sodelovali z okupatorjem.
“Nastajanje knjig iz zbirke Album je podobno nastajanju krpaža oziroma literarnega patchworka, kot je albume označila Alenka Puhar. Iz številnih pričevanj, spominov, fotografij, faksimilov in dokumentov se sestavlja in na koncu sestavi portret glavnega junaka ali junakinje,” je način dela predstavila Nela Malečkar. Albumi nastajajo s pomočjo številnih avtorjev, sodelavcev in institucij, v prvi vrsti je to Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Ob Zupanovem albumu, ki je izšel ob 100. obletnici pisateljevega rojstva, je bilo zbranega toliko gradiva, da je urednico Malečkar začel preganjati občutek neobvladlji-vosti. “Bili so trenutki, ko se mi je zdelo, da vsi ti številni koščki ne bodo nikoli skočili skupaj kot drobna stekla v kalejdoskopu. Toda po malo več preurejanjih in korekturah, kot je običajno za bolj enostavne knjige, se je vse postavilo na svoje mesto.”
Avtorji knjige sporočajo, da življenjske zgodbe pisatelja, dramatika, filmskega scenarista in pesnika Vitomila Zupana ni mogoče ločiti od njegove literature. Veliko njegovih del je izrazito avtobiografskih. Med drugo svetovno vojno je bil najprej v italijanski internaciji in pozneje v partizanih. Po vojni ga je komunistična oblast na montiranem procesu obsodila in zaprla za sedem let. Po vrnitvi iz zapora je doštudiral na gradbeni fakulteti in deloval kot samostojni pisatelj. Zupan je bil človek številnih identitet: bil je mornar, boksar, filozof, slikar, učitelj smučanja, pustolovec, zapornik, nagrajenec. “Odlikovanja in sramotenja prihajajo kot gosi v vrsti,” je nekje zapisal Zupan.
NEVA BLAZETIČ