Zgodbe spregledanih danes lahko pove le pesnik

Ob letošnjih Slovenskih dnevih knjige so si na Društvu slovenskih pisateljev zamislili posebno potujočo karavano. Eden do dvojcev Avtor in njegov bralec, ki v teh dneh gostujejo v različnih slovenskih krajih, sta tudi Vita Mavrič in Esad Babačić. Predsinočnjim sta s poezijo, mislimi o branju in nalezljivo neposrednostjo napolnila koprski antikvariat Libris.

 Foto: Maksimiljana Ipavec
Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > Poti šansonjerke in igralke in pankerja, ki ga danes poznamo kot angažiranega in neposrednega pesnika, so se prekrižale v 80. letih. Esad Babačić pravi, da je bil to čas, kot ustvarjen za pesem. Takrat je delal v pekarni, prepeval v bendu Via ofenziva in - pisal: “V zraku je ogromno melanholije in poezija je bila na dosegu roke. Ko si se zjutraj zbudil, si imel občutek, da si v pesmi.” Prvo pesniško zbirko, Kavala, je izdal leta 1986, do konca desetletja sta ji sledili še dve: leta 1988 Malemu boksarju, leto pozneje pa Angel s scufanimi krili.

“Fascinantno je to, da se ta angažiranost, ki sem jo čutil pred slabimi 30 leti, danes spet manifestira. In to na precej podoben način, kar pomeni, da to v meni ni zamrlo. In zdi se mi dobro, da je tako, da lahko spet izrazim to, kar me teži, predvsem pa tisto, kar teži druge,” pravi Babačić. Dodaja, da želi s svojo poezijo tudi opozarjati - zlasti na tiste, ki jih je sistem potisnil na rob. Nove pesmi - izdal jih bo v samozaložbi, predstavil pa 9. maja v Gledališču Glej - so posvečene tistim, ki so ob vse in brez perspektive. Pesem Milost, ki jo je na koprskem literarnem druženju tudi prebral, je napisal v spomin delavcu Litostroja, ki je v začetku letošnjega leta umrl v delovni nesreči. Ta novica je bila v medijih zabeležena le na kratko, v drobnem stolpcu, na robu dveh velikih prispevkov o korupciji: “Mediji gredo svojo pot. Pišejo in poročajo o tem, kar jim paše. Zgodbe o ljudeh, ki so žrtve družbe in sistema, ki so ostali brez vsega, tudi brez prihodnosti, pa lahko v tem času povedo domala samo še pesniki,” meni Babačić, ki je doslej izdal osem pesniških zbirk. Trem, ki so izšle v 80. letih, so se do predlani pridružile še Veter v žilah (1994), Black Jack (1994), Kiti se ne napihujejo (2000), Divan (2006) in Vsak otrok je lep.

Vito Mavrič ob branju Esadove poezije vedno znova prevzame neposrednost - lastnost, ki jo je najprej plašila, a obenem tudi neizmerno privlačila. “Ko sva se v 80. videvala v Unionu, sem se ga malce bala, opazovala sem ga od daleč, ogovoriti sem se ga upala šele mnogo kasneje. Bil je s pankerji, ki so se tam zbirali. In ko sem prebirala njegove pesmi, sem se ga spet bala - ta surova neposrednost pa me ni le plašila, tudi privlačila me je.

In čeprav se zdi, da v slovenski poeziji ni prav veliko pesnikov, ki bi brez filtra pisali o svojem času, Babačić brez težav strese iz rokava dve imeni - Kajuh in Kosovel. “Velikokrat slišim nekaj v slogu - 'pa lahko bi pisal kaj lahkotnejšega, bolj veselega.' Ha! V zadnjih desetletjih smo postali sproščeni potrošniki. Ta imperativ so nam zelo premeteno podtaknili skozi zadnja vrata in to je zdaj postal način življenja, podprt z marketingom, z odnosi z javnostmi in ostalimi navlakami, ki pomagajo, da živimo, kakor živimo. In ko napišem tako, kot je, to vzbudi nelagodje ...,” pravi pesnik, ki rad prebira Tina Ujevića, Vaska Popo, Miloša Crnjanskega, in ne taji, da je vsak od treh mož pustil odtis tudi v njegovi poeziji.

In ne zanika, da v njej ni cinizma in sarkazma. V Babačićevi poeziji pa je, četudi se jo težko opazi, veliko miline. Pa tudi bolečine. Katere vrste, je pri pesniku, ki se ne pusti “predalčkati”, težko reči. Sam pravi, da bi Hercegovci temu rekli 'crni sevdah', Slovenci pa prevedli v nekaj, kar je več kot žalost.

Čeprav piše v slovenščini, v njem ves čas brbota tudi materinščina - hercegovski jezik bralec začuti v ritmu njegovih pesmi. Trenutno piše roman, na poskus opredelitve, da je največji slovenski pesnik (visok je 197 centimetrov) pa pogleda spod čela in doda, da to ne drži: “Jure Potokar je višji.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano