Želja po norosti

V novogoriškem SNG so v letošnji sezoni v imenu pravičnosti motrili junake, ki so se znašli na robu pameti. Tokrat, za konec, so prodrli v samo norišnico kot zatočišče radosti, ljubezni in norosti. Premiera bo nocoj.

Medea Novak, Matija Rupel, Andrej Zalesjak in Peter Harl v  predstavi Norci iz Valencije    Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav
Medea Novak, Matija Rupel, Andrej Zalesjak in Peter Harl v predstavi Norci iz Valencije  Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav

NOVA GORICA > Osma letošnja uprizoritev gre po svojo snov v španski barok. Avtor besedila je španski dramatik zlate dobe Lope de Vega (1562-1635), tudi plemič, vojak, “don juan” in duhovnik, ki si je privoščil številne finančne in ljubezenske škandale, za seboj pa pustil ogromen repertoar dramskih del. Komedija Norci iz Valencije sodi v njegovo zgodnje obdobje, nastala je v času avtorjevega bivanja v Valenciji, kjer je tudi spoznal bolnišnico Svetih nedolžnih mučenikov. Tako se je namreč imenovala ustanova, menda prva psihiatrična ustanova v zahodnem svetu (ustanovljena leta 1409).

Igra o igri

Prostor dogajanja je torej norišnica, kamor se zatečejo junaki naše zgodbe pred grozečo zunanjo resničnostjo, ali, kot pravi splitska režiserka Nenni Delmestre, tu se dogaja igra o igri in ta igra je norost. “A največja norost je ljubezen. Meja med norostjo in ljubeznijo je zelo tanka. Poznamo norost Kafke, poznamo norost Dostojevskega, norost množičnega morilca ... a norost Lope de Vega je vesela, radostna, humanistična,” je o soku predstave povedala režiserka in dodala, da tekst (ki ga je prevedel Primož Vitez) prinaša vse tisto, kar nam v sodobnem racionalnem svetu manjka. “A pri ustvarjanju predstave smo uživali popolno svobodo, to je bilo naše vodilo. Ko ustvarjaš predstavo, ustvarjaš specifičen svet, a če ni kreativnega vložka igralcev, ne uspe. Tokrat je bil kreativni vložek izjemen!”

Kreativna je bila scenografinja in kostumografinja Lina Vengoechea (z asistentko Tanjo Zorn Grželj), ki so jo igralci imenovali umotvor barv, veselja in norosti. Glasbeno vzdušje k predstavi je prispeval Mirko Vuksanović, svetlobno pa Samo Oblokar.

Mizar ne pozna več metra

Igralec Radoš Bolčina je dramsko besedilo videl kot večni poligon za izražanje igralčeve intuicije. Kljub temu, da je besedilo staro 400 let, po njegovo vsebuje zametke tako absurda kot psihološkega realizma, nekakšno mešanico stilov. “Igralec se tako lahko zelo elementarno spusti v svoj domišljijski svet in oblikuje vlogo,” pravi Bolčina, ki ga je tematika pritegnila, zlasti aktualna se mu je zdela slepa zaljubljenost v doktrine. “Za razliko od drugih, ki so zaljubljeni in iz strasti padajo v faze norosti, sam igram direktorja umobolnice, ki je zaljubljen v doktrino. Če bi se freudovsko izrazil, sublimira svojo pravo ljubezen v ljubezen do znanosti, ki nas na koncu naredi takšne, da vemo vse o niču. Da okulist ne ve več, kje so jetra in mizar ne pozna več metra ...” Z igralcem Blažem Valičem sta bila soglasna, da ju besedilo spomni na strast, brez katere ni gledališča. “Nor užitek je to igrati,” pravi Peter Harl.

Glavno moško vlogo v predstavi so zaupali Matiji Ruplu, tokrat nastopa še kot gost, a od jeseni bo stalni član novogoriškega gledališča. Sam je k vsemu temu pristavil: ”Če je to gledališče, bom ostal!”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano