Zaradi gozda ne vidimo dreves
“Gozd je metafora surovih, okrutnih človeških odnosov,” o predstavi Gozd, ki jo bodo na velikem odru premierno uprizorili nocoj, pravi srbski režiser Egon Savin. To je že tretja predstava zapored, ki obravnava ozek diapazon materializma in odnosov, v katerih igra osrednjo vlogo denar.
Odpri galerijo
Prizor z vaje za predstavo Gozd Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav
NOVA GORICA
>Dramski tekst z naslovom Gozd je leta 1871 napisal moskovski književnik Aleksander Nikolajevič Ostrovski (1823 - 1886). Po besedah režiserja Egona Savina je “značilen ruski pisatelj, ki ga ruska literatura označuje za genija.” Je hkrati aktualen dramski pisec, kajti živel je v času, ki naj bi bil z današnjim primerljiv. To je čas prve akumulacije kapitala in poostrenih in surovih medčloveških odnosov. A Savin dogajanja ni postavil niti v izvirni niti v današnji čas, pač pa v obdobje sovjetskega komunizma. Zakaj? “Čas Ostrovskega je za sodobnega gledalca pozabljen, s svojo ikonografijo lažje komunicira s sodobnostjo preko obdobja petdsesetih let, kjer so odnosi še bolj zaostreni in še surovejši. Ena od glavnih tem, s katerimi se ukvarja Ostrovski, je želja po dominaciji nad drugim človekom. In prav to je bilo v obdobju stalinizma zelo živo.”
Besedilo Ostrovskega Gozd je prevedel Jaka Fišer, sceno in kostume je ustvarila madžarska ustvarjalka Ildiko Balla, lektoriral je Srečko Fišer, Samo Oblokar je oblikoval svetlobo, režiserju je asistirala Andrijana Boškoska Batič. V predstavi Ana Facchini, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Arna Hadžialjević, Kristijan Guček, Peter Harl, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Ivo Barišič, Milan Vodopivec, Teja Glažar in gostje Klemen Bresnik, Sebastijan Furlani, Jani Kodre ter Janez Zorc.
Režiser ob tem dodaja, da je Gozd obenem tudi metafora o usodi gledališke umetnosti: “Od nekdaj je bila siromašna, od nekdaj je iskala mesto v družbi. A vloga gledališča je pomembna, saj postavlja jasno sliko, kritično sliko sveta. Človeške odnose vidimo, kakršni v resnici so. Po drugi strani gledališče vzpostavlja moralno dostojanstvo človeštvu, mu daje dostojanstvo ... Tako je bilo v času Ostrovskega in tako je danes”
Savin je Ostrovskega označil za velikega komediografa, velikega satirika, melodramatika in tvorca nove socialne drame. “Ostrovski je predvsem duhovit pisatelj. Je pisatelj, ki postavlja gledalca na privilegirano mesto. Je pisatelj, ki pripoveduje zgodbo in slika čudežne karakterje,” je dejal Savin in nadaljeval: “Moja ambicija je bila, da v času, ko je teater zgodbe zapostavljen za teatrom likov, oživim gledališče, kjer bo gledalec sledil zgodbi in prepoznaval fenomene skozi pitoreskne, a žive in aktualne like, prepoznavne tudi v vsakdanjem življenju.”
Zgodba govori o bogati vdovi in lastnici posestva (Ana Facchini), ki pod krinko dobrote in ljubezni do bližnjih tiransko upravlja usode svojih sorodnikov in podrejenih, samovoljno začrtuje njihove življenjske poti in intimna razmerja, sama pa se zaplete z mladim moškim (Kristijan Guček), ki se poroči z njo zgolj zaradi denarja. A potem se začne zapletati, ko na nepričakovan obisk prideta tragični Nesrečnik (Radoš Bolčina) in njegov kolega, komični Srečnik (Iztok Mlakar) ... “Gre za gledališki arhetip komika in tragika ali pa klasičen tandem Don Kihota in Sanča Panse, ki živita neki v pravilni simbiozi, padeta v machiavelistični mlin stalinističnih odnosov, ki jih je ideologija izostrila do groteske in seveda s svojim iritantnim delovanjem povzročita vihar v sistemu,” je povedal Bolčina in dodal, da ga vse to spominja na reklo: “Včasih zaradi gozda ne vidimo dreves.” Bolčino ruska klasika apriori vedno pripelje do vprašanja o metodi igranja, kajti, kot pravi, se besedila razpenjajo od verizma do groteske in karikature in igralec mora vse to, če želi ohraniti dramaturški lok, pravilno podpirati. KLAVDIJA FIGELJ