Zadaj je svet brez besed in brez razuma
V koprskem Domu knjige so pred dnevi predstavili najnovejši romanu Nike Maj Klavec na oslu. Ta bolj svež ne bi mogel biti, saj so ga iz tiskarne prinesli prav tisti večer.
Pisateljičin najnovejši roman Klavec na oslu Foto: Maksimiljana Ipavec
KOPER> Roman Generator knjig, prvi del znanstveno-fantastične trilogije Skrivnost doline okamenelih zmajev, ki je izšla v letih 2007 in 2008 je podpisala Nataša Vrbančič-Kopač. Na knjižne police njene knjige prihajajo druga za drugo, lahko bi rekli, da z eruptivno, silno močjo, k bralcem pa od leta 2008 stopa s pisateljskim imenom Nika Maj.
Kaj doktorico fizike, ki je leta 1997 objavila disertacijo Študij mikrokonfiniranih tekočih kristalov z jedrsko magnetno resonanco devterija žene, da vihti pero? Pravi, da ji je bilo že v rosnih letih jasno troje: da bo nekoč pisateljica, da v njej živi še nekaj oseb, o katerih bi lahko napisala kar nekaj knjig in da je njena usoda iskanje resnice. Vrsto let je bila prepričana, da bo odgovore na smisel človekovega obstoja našla v znanosti.
Danes meni, da je bila ta odločitev sicer prava in v nekem obdobju njenega življenja tudi najbolj primerna, a sčasoma je ugotovila, da tudi ključ znanosti ne odpre vseh vrat spoznanj. “Zdelo se mi je, da mi bo znanost dala odgovore, ki jih iščem. Je zanesljiva, a kljub temu se je izkazalo, da se izgubi, ko stopiš prek njenih okvirov,” je v pogovoru s Tjašo Koprivec, književno urednico pri založbi Sanje, iskreno razkrivala svojo pot do pisateljevanja Nika Maj.
Ko se je odločila pustiti znanost ob strani, je sledila notranji sili po odkrivanju in iskanju odgovorov drugje.In ta silnost je naraščala, narasla in izbruhnila v pisanje.Zato prostodušno priznava: “Mislim, da mi strokovna javnost zelo zameri angažirano pisanje in prehitro izdajanje knjig. A te sile se takrat ni dalo ustaviti in je nastalo toliko knjig, kolikor jih pač je.”
Štetje v knjižni bazi Cobiss prinese osupljivo statistiko: štirinajst knjig znanstvene fantastike (poleg trilogije Skrivnost doline okamenelih zmajev in niza desetih knjižic Tianov čudežni svet še roman Zmajev kralj), štiri mladinske romane (Peklenske čeri, Gozdar, Demon iz gozda in Skrivnost za zaprtimi vrati) ter pet romanov za odrasle Iskanje izgubljenega fanta, Zapornik, V objemu tujca, Kličejo me cigan in najnovejši Klavec na oslu.
Od kod tolike pisateljske moči, toliko domišljije, da se tako nebrzdano zliva v besede? Odgovor Nike Maj je preprost - v njenih knjigah, izjema je le najnovejši roman, pravzaprav nastopa en in isti lik. “To je moj animus, gonilo mojega življenja. Gre za neke vrste notranjega partnerja, ki poganja vso mojo ustvarjalnost.” In čeprav se ji je kar dolgo zdelo, da ji bo pisanje razodelo zadnji odgovor, zdaj sluti, da ne bo tako: “Pisanje me je pripeljalo do tega, da razumem notranje vzgibe svojega življenja. Ko človek uspe dele svojega nezavednega integrirati v zavedno, se mu odpre možnost, da stopi še korak naprej - v polje onkraj tega realnega sveta.”
Svoje notranje vzgibe želi razumeti tudi Matjaša, brezkompromisna novinarka zunanjepolitičnega uredništva, protagonistka romana Klavec na oslu. Hladnokrvno žensko, ki poroča s kriznih žarišč in za katero je vojna s svojim razčlovečenim obrazom povsem običajen sopotnik, pretrese nova naloga. Urednik ji namreč naroči, naj odide na otoček, kjer naj bi se skrival balkanski vojni zločinec. Na tej točki pa se zgodba zaplete ... Zvesti bralci knjig Nike Maj bodo hitro opazili, da je njeno najnovejše delo precej drugačno od dosedanjih.
Avtorica je prepričana, da je razum odlično orodje za življenje v vsakdanjem svetu, zalomi pa se, ko želimo z njim tipati onkraj, saj takrat popolnoma odpove: “V polje transcendence pač z njim ne moremo stopiti, to je domena intuicije. Drži - odgovori na temeljna vprašanja so preprosti, kar pa ne pomeni, da so lahko ubesedljivi. Zato se bojim, da se približujem koncu svoje poti. Dokler si v nezavednih prostorih, je lahko pisati in ubesedovati, v prostorih nadzavesti pa to ni več tako preprosto, saj je to svet energij. Besede se tam ustavijo, tam šteje samo eno - vseprežemajoča izkušnja. Zadaj je vsekakor svet brez besed in brez razuma.”
MAKSIMILJANA IPAVEC