Za našo glasbo ni še predala

Obalna zasedba Second Chance Blown, ki bo drevi v izolskem Hangarju predstavila novi album, je v drugo svojo z industrialom in elektroniko zaznamovano zvočno podobo izčistila, poudarila kitare in hrepenečo melodiko ter že s prvim singlom Cold Flow osvojila bobniče. Zveni album Dewy Clothes on Shapes Long Gone, ki je izšel tudi kot vinilka, bolj pop? Gotovo, saj je kakovostni pop omara z nešteto predali, pa čeprav ga sami še nimajo.

IZOLA > Second Chance Blown so se po istoimenskem prvencu iz leta 2013 z drugo ploščo nenamerno približali širšemu poslušalstvu. A naj te besede ne zavajajo, plošča je vse prej kot na prvo žogo, a se po nekaj poslušanjih izlušči kar nekaj skladb, ki nosijo potencial požvižgavanja. Kako je do tega prišlo, smo se pogovarjali z avtorjem besedil in pevcem Andrejem Vidicem in kitaristom Aljošo Mislejem.

Po prejšnji plošči ste dobili etiketo alterantivni elektro-industrial. Kaj pa zdaj?

Aljoša Mislej

glasbenik

“In potem ugotoviš, da pop pomeni preprosto popularna glasba. Kar ni nujno glasba, ki ji je edini cilj komercialni uspeh. ”

Vidic: “Prejšnja plošča je bila definitivno bolj elektro-industrial.”

Mislej: “Težko bi nas popredalčkali, ker naš zvočni predal res ni plitev. Pa tudi zgodil se je razvoj ...”

Vidic: “Ki pa ni imel začrtanih koordinat, Ubrali smo svojo pot, ne da bi imeli pred seboj znan cilj.”

Česa je na novi plošči več in česa manj v primerjavi s prejšnjo?

Mislej: “Manj je industriala. Nekaj več prostora smo dali kitaram, zato pa smo odvzeli nekaj trušča.”

Zato pa prideta bolj do izraza glas in besedilo.

Mislej: “Takratni ' feeling' je bil, da smo naredili tako, kot je zdaj slišati. Zato ne moremo govoriti o nekem predalčku, ker ga ni. Lahko da bodo naslednje stvari, ki jih bomo delali, povsem drugačne. Kar ni napoved.”

Vidic: “Že pri prvih komadih je bilo jasno, da bo drugače, a ne kako.”

Mislej: “ Imeli smo skice, obrise komadov, ki so nastajali med procesom snemanja. Nekatere smo popolnoma spremenili mesec pred koncem miksanja.”

Vas zmoti, ko vam kdo reče, da ste bolj spevni, bolj pop?

Vidic: “Ne, na trenutke se mi to celo zdi pohvala.”

Mislej: “Velika razlika je, vsaj v moji glavi, med popom in banalnim.”

Smo pa dolgo uporabljali ta izraz nepravično, kot sopomenko za banalno ...

Mislej: “In potem ugotoviš, da pop pomeni preprosto popularna glasba. Kar ni nujno glasba, ki ji je edini cilj komercialni uspeh. A naša glasba definitivno ni niti eksperimentalna. Tokrat je poudarek bolj na komadih kot na zvoku, s katerim smo se prej več ukvarjali.”

Besedila pa ostajajo v angleščini. Všeč mi je bila vaša izjava, Aljoša, češ da glasbo ostali ustvarjate v slovenščini, Andrej pa besedila v angleščini. Andrej, zakaj v angleščini?

Vidic: “Angleščina se mi zdi fleksibilnejša. In priznam, da tudi moj besedni zaklad ni tako bogat, kakor je v angleščini.”

Mislej: “V žargonu video igric bi lahko rekli, da je pri pisanju besedil angleščina easy level in slovenščina hard level.”

Ampak to je v bistvu samokritika!

Vidic: “Saj je. A zrasel sem z italijanskimi prevodi, italijanskimi stripi in kasneje z angleščino. Pa vsaj 95 odstotkov glasbe, ki jo poslušam, je v angleščini.”

Kako je nastal precej zapleten naslov plošče?

Vidic: “Besede so vzete iz dveh komadov. Iskal sem naslov, ki bi povzel nekakšno nenehno vračanje enakega, ko se ubadamo s stvarmi, ki so izginile, ki niso več v naši domeni, ampak so še vedno nekje latentno prisotne. Sorta letargije, ki se te niti več ne dotakne, ampak je tam in bi si jo bilo dobro izbiti iz glave. Nekaj, česar nisi predelal.”

Skratka, medčloveški odnosi, a tudi širši družbeni?

Vidic: “Na trenutke, a večinoma je ena na ena.”

Mislej: “Na koncu, kakorkoli obrnemo, je vse, kar je človek kdajkoli napisal, tudi če je družbenokritično, stvar medosebnih odnosov, ki so lahko zelo intimni.”

Zanimiva je misel v skladbi My Anorexic Heart, da bi kraj, ki kliče po predanosti, svetosti, namesto svetišča, cerkve, sinagoge, lahko bila preprosto “ti in jaz”.

Vidic: “To je tisto, kar poskuša sleherna vera oddaljiti - spoštovanje do sočloveka je nepomembno - mora biti po vsej sili nekaj nad nami, da vzbuja strah, in enkrat, ko je človeka strah, se ga zlahka nadzoruje. To je temelj sleherne religije.”

Ste se pa odločili za navidez retro, a v resnici sodoben korak. Izdali ste LP. Zakaj?

Mislej: “Takoj po izidu prejšnjega albuma smo si rekli, da bo naslednja plata vinil. Mislim, da je celo Primož dal pobudo za to, čeprav ni imel gramofona.”

Vidic: “Mislim, da smo se nenačrtno oddaljili od tistega občutka, ki je dandanes - brez moraliziranja - prisoten povsod - vse na klik. Od 'touch screenov' do glasbe, ki je tam v enem formatu, ki je kot češ živ, ampak, roko na srce, ni. Ploščo moraš negovati in si vzeti čas zanjo. Od iskanja komadov do menjanja strani. Je živa, organska. Tudi pri dvojnem kliku po miški gre za glasbo, ampak igla, ki drsi po tistih zarezah, je čisto druga stvar.”

Mislej: “Razumemo finančni vidik izdajanja digitalnega albuma. A izdati plato samo tako, da se lahko izgubi v morju globalne produkcije, pomeni, da je ne ceniš dovolj.”

Vaša skladba je bila popevka tedna na Radiu Koper in tudi na Radiu Trst A. Kljub uspehom marsikateri bend potarna, da je koncertov malo.

Mislej: “Težko je, še zlasti za ustvarjalca, ki ni vezan na žanrsko omejeno subkulturo. Hip hop scena je trenutno zelo razvita, med sabo se podpirajo, in to je super. Če v tem krogu ustvarjaš, sem prepričan, da imaš večje možnosti, več prizorišč, kjer se lahko predstaviš. Enako je z orto hard core ali punk sceno. Se podpirajo in imajo mrežo klubov, kar je prav. Problem so ti naši žanri, ki po eni strani koketirajo s podzemljem in zato ne gredo v uho povprečnemu poslušalcu 'glasbe po željah', in popom. Smo v vakuumu. Mi in še marsikdo. Noair, denimo, niso v nič boljši situaciji. Ta del scene ima težavo, ker nima jedra subkulture, ki bi celoto povezovala. Če si panker, boš šel med pankerje, lahko si reper in greš med reperje ... Kam naj greva jaz in ti, Andrej?”

Vidic: “Smo spet tam. Biti popredalčkan je utesnjujoče, po drugi strani pa je lahko tudi plus, ker občinstvo nekako ve, kaj pričakovati. ”

Mislej: “ No, danes v Hangarju, ker ni predskupine, lahko pričakujejo največ.” (smeh).

---