Z znanjem nad tabuje

Vsak človek se prej ali slej sooči z žalovanjem.O tem govori Proces, prostorska postavitev in obenem prva samostojna predstavitev idrijske oblikovalke in diplomantke medicine Tjaše Kermavnar (1982), ki vsekakor ni običajna razstava. S pomočjo keramičnih skulptur in prave poti, po kateri se mora obiskovalec dobesedno podati, ustvarjalka ponudi tako prepričljivo estetsko izkušnjo kakor tudi vedenje o procesu žalovanja.

KOPER> V galeriji Meduza je na ogled do 27. novembra.

Pozornost kustosinje Obalnih galerij Tatjane Sirk jeIdrijčanka Tjaša Kermavnar vzbudila že na skupinski razstavi študentov Akademije za likovno umetnost (ALUO), ki so jo v Meduzi pripravili pred dvema letoma.“Že po enem razstavljenem keramičnem kosu sem začutila, da bo njena razstava malce drugačna od običajnih. Ko sva se letos ponovno srečali, pa je Tjaša imela že koncept, kar me je zelo navdušilo, saj to presega razstave keramike, ki sem jih doslej pripravljala ali videla,” pravi Sirkova. Poudarja, da je projekt Proces zahteven tako iz konceptualnega kakor iz izvedbenega vidika, saj je ustvarjalka galerijo pregradila in v njej ustvarila nove prostore oziroma pot.

Tjaša Kermavnar se spominja, da je že kot otrok želela postati slikarka, a se je kot uspešna gimnazijka odločila, kakor se za mnoge uspešne dijake “spodobi”, za študij medicine. Tudi pod vplivom splošnega predsodka, da v umetnosti ni kruha, si ni upala izbrati drugače. A je že v petem letniku medicine začela tudi študij oblikovanja na ALUO. Čeprav je študij medicine uspešno zaključila, bo, kakor zatrjuje, njena življenjska usmeritev oblikovanje.

Skozi faze žalovanja

Na svoji prvi razstavi je znanje obeh študijev združila: s keramičnimi objekti in postavitvijo je želela prikazati in ljudi poučiti o procesu žalovanja. “Zanimajo me teme, ki so tabuizirane. Teh pa je veliko zlasti na področju psihiatrije. Veliko lažje razumemo, da je treba nekoga pozdraviti, če šprica kri ali mu manjka noga, kakor če gre za duševno stisko. Detabuizira pa se tako, da se ljudem ponudi znanje, priložnost, da se o nečem izobrazijo. Znanje je zdravilo za tabuje!” zatrjuje oblikovalka, ki je znanje obiskovalcem ponudila na koncu galerijske poti, z brošuro, v kateri so posamezne faze opisane. Obiskovalec torej vse do konca ogleda načeloma ne ve, kaj je natančno tema Procesa.

Cilj, ki si ga je oblikovalka zadala, pa je precej zahtevnejši od ponazoritve žalovanja: posamezna čustvena stanja, ki potekajo med tem procesom, namreč skuša s postavitvijo v obiskovalcu celo vzbuditi. Pod vplivom filozofskega dela Janeza StrehovcaTehnokultura - kultura tehna, v kateri se je prvič seznanila s pogledom na sodobnega človeka kot na prevzdraženega posameznika, je začela razmišljati o vlogi tradicionalne umetnosti v življenju sodobnega človeka. Prepričana je, da “ima tradicionalno umetniško delo nepresegljivo lastnost - vsakokrat je povsem resnično edinstveno in neponovljivo”, kar mu v primerjavi z računalniško generiranim delom omogoča prodor do intimnejših plasti človeka.

O tem jo je prepričal tudi obisk predstave Nevidno mesto gledališča Senzorium, za katero je vstopnico prejela v dar, ne da bi vedela, kaj naj pričakuje. “Prevezali so nam oči, morali smo se prijeti za roke in vodili so nas po Ljubljani. Slepo smo morali zaupati, da se nam ne bo nič zgodilo. Bilo je enkratno. Vsi čuti so se izostrili,” se spominja Kermavnarjeva, ki skuša podobno čutilno izkušnjo pričarati s svojo postavitvijo v Kopru.

Cilj - začutiti in se izobraziti

Kot pojasnjuje avtorica, se proces žalovanja začne s šokom. Ta obiskovalca pričaka že ob vstopu v galerijo, kjer se znajde pred novim, zaprtim prostorom: tam je zgolj plakat z imenom postavitve in puščica, usmerjena v vrata s številnimi kljukami. Sledi zanikanje, ko žalujoči zanika izgubo. V galeriji pa zanika možnost, da bi to, kar vidi, bilo vse. Zato se mora opogumiti in poskušati, katera od kljuk odpre vrata. Ko vstopi v naslednji prostor in v naslednjo fazo žalovanja, se znajde pred krajšim, a neizogibnim labirintom med keramičnimi tulci, ki naj bi v njem vzbudili jezo. Že na prvi pogled je namreč očitno, da obstaja krajša pot do izhoda, ki pa zaradi postavitve in visečih keramičnih črepinj ni možna. Ob izhodu se prostor iz svetlega spremeni v temnejši, kjer se najprej zgodi faza pogajanja, ki ji sledi še najnižja točka na krivulji žalovanja - depresija. To predstavlja Slovenska luč, kakor je avtorica poimenovala keramično vrv za obešenje, iz katere sveti luč. Ta predstavlja smrt, ki se lahko tudi žalujočemu v določenem trenutku zdi svetel izhod, a ga na poti žalovanja ne uporabi. Sledi faza sprejemanja, v kateri se marsikaj postavi in sestavi nazaj na mesto. Skozi kukalo, ki je postavljeno na poti, obiskovalec opazi, da se iz črepinj, ki jih je poprej srečal v iritirajočem labirintu, izriše nasmejan obraz, ki predstavlja trenutek, ko smo iz težke izkušnje sposobni odnesti tudi kaj dobrega.

Občutek negotovosti, ki obiskovalca spremlja ves čas, se pravzaprav izgubi šele na koncu, ko v roke dobi zapis o fazah žalovanja. Te so ponazorjene s posameznimi keramičnimi kroglami, ki so nazoren kažipot po postavitvi. Zato je drugi ali morebiti tretji ogled razstave, ki tudi prostorsko nakazuje obliko krivulje žalovanja, precej drugačen od prvega negotovega tipanja. Razstava pa je po drugi strani estetsko doživetje tudi za tiste, ki se vanjo ne bodo tako poglobili, saj so razstavljeni keramični predmeti že sami po sebi prepričljivi oblikovalski dosežek.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---