Vzdih slepega virtuoza na lutnji

V cerkvi sv. Tilna, kjer se zvok zasuče krožno po oktogonalnem tlorisu, je bil sobotni večer posvečen renesančni glasbi, kot jo je zložil slepi lutnjist iz Apulije, ki je v 16. stoletju igral tudi po slovenskih dvorih. Gre za projekt, ki se mu reče Gorzanis.

Pino De Vittorio in Monica Prada sta pela Gorzanisove neapeljske  vilanele. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan v ozadju levo.   Foto: Klavdija Figelj
Pino De Vittorio in Monica Prada sta pela Gorzanisove neapeljske vilanele. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan v ozadju levo.  Foto: Klavdija Figelj

SVETO PRI KOMNU > Projekt sodi v koncertni sklop Dnevi stare glasbe, ki ga umetniško snuje novogoriški vrhunski kitarist in lutnjist Bor Zuljan v sodelovanju z vodjo projekta Polono Abram in pod okriljem novogoriškega Kulturnega doma.

Dnevi stare glasbe so se začeli junija na Ljubljanskem gradu, nadaljevali pa septembra v Gorici, na gradu v Štanjelu, v Braniku, zadnja postaja pa je prav pričujoči projekt Progetto detto il Gozanis (Projekt, imenovan Gorzanis), ki so ga mladi glasbeniki iz Italije, Švice, Kolumbije in Slovenije izvedli na Ljubljanskem gradu in v edinstveni arhitekturi cerkve sv. Tilna v Svetem pri Komnu. Gre za projekt, ki prvič zares obuja glasbo Giacoma Gorzanisa, slepega lutnjista slovenskih dvorov 16. stoletja.

Posebnost festivala je v tem, da poslušalcem pred koncerti ponuja predavanje, na katerem se seznanijo z delom, ki ga bodo slišali. Tako smo v Svetem uro pred glasbenim nastopom imeli priložnost slišati Alenko Bagarič, dolgoletno raziskovalko Gorzanisove zapuščine in vodjo Muzikološkega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Povedala je, da se je Giacomo Gorzanis (ok. 1530 - po 1574) rodil v Apuliji na jugu Italije. O njegovi mladosti nimajo arhivskih podatkov, sklepajo pa, da se je igranja na lutnjo naučil na dvoru vojvodine Bari, kjer je na pobudo Izabele Aragonske v 16. stoletju delovala vplivna glasbena šola. Leta 1557 se je ustalil v habsburškem Trstu (tu je v arhivih dokumentiram do leta 1575), Bagaričeva je o njegovem življenju povedala, da je imel v Trstu družino, ženo, hčerko in sina ter svojo hišo s sadovnjakom. Iz Trsta je potoval v Ljubljano, pozneje pa zelo verjetno tudi v druge kraje notranjeavstrijskih dežel, v Gradec in na Dunaj. Očitno je imel tesne stike s plemiči na Kranjskem, v Gorici in drugje, saj jim je posvetil večino svojih del, tretjo (1564) in poshtumno četrto (1579) knjigo denimo Vidu in njegovi ženi Raheli Dornberg z Goriške, za katero vemo, da je igrala na lutnjo.

Vse Gorzanisove knjige so bile natisnjene v Benetkah ter se hitro razširile po vsej Evropi, kar priča o priljubljenosti njegove glasbe in ga uvršča med najplodovitejše skladatelje lutenjske glasbe iz obdobja renesanse. Med njegovimi deli prevladujejo plesi ter tudi t.i. napolitane oziroma neapeljske vilanele, kratke skladbice, ki se tudi pojejo in pomenijo fenomen 16. stoletja. Po vsebini so zabavne anekdote o neuslišani ljubezni, v njih se ustvarja vzdušje “popularesco”, napevi so radoživi, polni duhovitosti, jezik slikovit. Čeprav je bila sprva tudi politično angažirana, pa se je potem razvila v šaljivko, zbadljivko, s katero so se besedno igrali v plemiških salonih.

Gorzanis je napolitane izdal v dveh zbirkah, skupaj 55. Vse njegove napolitane so triglasne, pravi Alenka Bagarič, imajo melodijo v najvišjem glasu, vsi trije glasovi tečejo vzporedno, označuje jih ozek melodični razpon, vse so kitične in imajo jasne kadenčne strukture ter z značilno tematiko besedila: tožbo razočaranega moškega, čigar čustveno stisko je povzročila nestanovitna ženska.

Novonastali mednarodni projekt Imenovan Gorzanis sta na pobudo Muzikološkega inštituta Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU oblikovala Domen Marinčič in Bor Zuljan. Prvi program, v celoti posvečen Gorzanisu, so pred kratkim predstavili na slovitem festivalu Laus Polyphoniae v belgijskem Antwerpnu, v prihodnje pa ga bodo posneli za pomembno avdiofilsko založbo MA recordings.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano