Vsi režiramo svoje spomine

“Hladna je; njena kamera neprizanesljivo prodira v človeka in se ne ugasne, ko je konec pogovora,” je bilo slišati med odmori njene filmske lekcije v Hiši filma v Gorici. In v isti sapi: “Izjemna je, nepopustljiva, poetična, njeni filmi so zelo dobri, še zdaj se tresem. Njeni filmi so mojstrovine.”

Ruth Beckermann Foto: Klavdija Figelj
Ruth Beckermann Foto: Klavdija Figelj

GORICA > Opazke so letele na avstrijsko dokumentaristko Ruth Beckermann, tokratno dobitnico nagrade Darko Bratina. Poklon viziji, ki jo goriški Kinoatelje že od leta 1999 podeljuje izjemnim filmskim avtorjem.

Vsakokratnemu avtorju vselej namenijo nekajdnevni monografski festival, na katerem v različnih krajih predstavijo njegov filmski opus. Krona vsega dogajanja je delavnica oziroma filmska lekcija ali “masterclass”z nagrajencem oziroma nagrajenko, kjer ob filmih poteka pogovor, biser v kroni pa je slovesna podelitev nagrade.

Danes ob 20. uri se bo nagrajenka Ruth Beckermann s projekcijo filma American passages (Ameriška potovanja, 2011) predstavila v Art kinu Odeon v Izoli. Jutri ob 18. uri pa s filmom Paper bridge (Papirnati most, 1987) v Slovenski kinoteki v Ljubljani.

Beckermannova se je v tem tednu predstavila v Trstu, Vidmu in Gorici, sledili bosta še Izola in Ljubljana. Vodja projekta Mateja Zorn jo je predstavila kot avtorico velikega formata. Po študiju novinarstva in zgodovine umetnosti na Dunaju, v Tel Avivu in New Yorku je leta 1977 doktorirala na Univerzi na Dunaju. Leta 1978 je soustanovila distribucijsko hišo Filmladen, v kateri je aktivno sodelovala sedem let. V tem obdobju je začela snemati filme in pisati knjige. Njen opus šteje več kot deset dokumentarnih filmov, dopolnjujejo ga tudi avdiovizualne instalacije in knjižne izdaje.

Raje sem diletantka

“Raje kot profesionalka sem diletantka, ker to pomeni, da rada počnem to, kar počnem,” je na samem začetku z vso ostrino dejala avtorica in že v naslednjem trenutku vstala, kajti, ko človek stoji, še najbolje na stolu, tedaj govori resnico. Začela je s snemanjem militantnih filmov, nadaljevala z iskanjem lastne judovske identitete na Dunaju ter posnela filmski esej Papirnati most (1987). V svojih filmih skorajda ne uporablja arhivskega gradiva, na preteklost gleda iz sedanjosti. “Spomine preteklosti najdem v sedanjosti, kajti preteklosti se ne da posneti,” je prepričana.

Pravo vznemirjenje in potem razpravo je povzročila projekcija izsekov iz dokumentarnega filma Vzhodno od vojne (1996). Z njim je želela posneti film o Avstrijcih, ki so sodelovali v drugi svetovni vojni. Posnetke je zbrala ob razstavi o kriminalnih dejanjih Wermachta, ki je bila leta 1995 na Dunaju ter že tedaj dvignila precej prahu v javnosti in medijih. “Pomembno je bilo izbrati formo in čas, to me je pripeljalo do esence. Nisem želela k njim domov, hotela sem javni forum, zato sem čakala na razstavi, da pridejo sami. In so prišli.” Nekdanji vojaki, očitno s potrebo po spovedovanju. Nastal je film o konfliktu spomina, ki se je močno dotaknil tudi mladih na pričujoči delavnici, študentov Visoke šole za umetnost ter Fakultete za humanistiko novogoriške univerze ter novogoriške gimnazije. “Kjerkoli sem predvajala film, sem naletela na tišine, o katerih narodi ne govorijo.”

Nagrada nosi ime po Darku Bratini (1942-1997), ustanovitelju Kinoateljeja, senatorju italijanske republike, sociologu in filmskemu kritiku, ki je menil, da je film eno najboljših sredstev za razumevanje družbe in njene kulture. Nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1999, sledi tej viziji ter izbira dela in avtorje, ki estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega okolja ter se zavzemajo za medkulturno komunikacijo.

Med takšne sodi tudi Ameriška potovanja (2011), v katerem je z neprizanesljivim pristopom želela raziskati, kako se ameriške sanje manifestirajo danes. Vzporedno Ameriki je Evropa predstavljena v avdiovizualni instalaciji Europamemoria (2003), ki bo v Trgovskem domu na ogled še do 28. marca. Projekt je zasnovala za Evropsko prestolnico kulture v Gradcu. “Takrat se je Evropa začenjala širiti, čutili smo nekakšen optimizem, novo Evropsko unijo, ki naj bi stari celini prinesla dodano vrednost.” Poiskala je 25 ljudi iz vse Evrope, večina jih govori o svoji emigraciji. To so pripovedi o pregonu Judov, izgonu sudetskih Nemcev, Italijanov iz Istre, o Madžarski leta 1956, Pragi leta 1986, posledicah britanskega kolonializma v Indiji ... “Vsi režiramo svoje spomine,” sklene Beckermannova.

O nerešenih poglavjih družbe

Beckermannova je nagrado Darko Bratina. Poklon viziji prejela, kot je na podelitvi prebrala Majda Bratina, hči Darka Bratine, za vsestransko raziskovanje in ustvarjanje na področju filma, knjižnega snovanja in avdiovizualne instalacije: “Avtorica se vztrajno ukvarja z nerešenimi poglavji naše družbe - pa naj bodo to vprašanja razseljenosti, ameriškega sna, judovske tradicije, odraščanja, odnosa Avstrijcev do kolaboracije z nacizmom ali raziskovanja svoje lastne zgodovine - ki zrcali vprašanje večkulturnosti evropske identitete.

Zapisali so še, da dokumentarističen pristop Ruth Beckermann zaznamuje predvsem distanca do posnetega materiala, ki ne želi podajati vnaprej pripravljenih zaključkov. “To vrača glas posamezniku, od gledalca pa zahteva, da si sam oblikuje mnenje in sodbo. Avtorica pa ne prizanaša niti sama sebi. Tako je v svojem raziskovanju lastne judovske kulture sposobna velike samorefleksije in samokritike, celo samoironije. Ruth Beckermann nam s tem odstira pogled na družbo, njena edinstvena kvaliteta je ravno pronicljiva družbena kritičnost, ki postavlja prava vprašanja, nam pa pušča, da sami poiščemo odgovore nanje,” še piše v obrazložitvi.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano