Vsem pionirjem tega sveta

Na današnji dan pred 103. leti je v Beogradu pihala tista mrzla, zares močna košava. Letalec Edvard Rusjan se kljub temu odločil za polet, ki pa se je končal tragično. Režiserka Jasna Hribernik v dogodku vidi prastaro zgodbo o strahu in pogumu ter zgodbo o tem, kako neizbežne so posledice naših odločitev.

GORICA > Nastal je televizijski film, ki bo premierno predstavljen nocoj, v Edvardovi in Josipovi Gorici.

Film Eda - zgodba bratov Rusjan je nastal po istoimenski predstavi iz leta 2009, v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane in SNG Nova Gorica, avtorice in režiserke Nede Rusjan Bric.

Filmska režiserka Jasna Hribernik, ki je pri predstavi sodelovala kot avtorica filmskega in video dela, je prizore z odra prestavila in posnela v prostorih cerkve v Kostanjevici na Krki in tako ustvarila novo formo, ki jo bomo nocoj, prav na 103. obletnico Edvardovega strmoglavljenja in njegove tragične smrti, lahko videli v televizijskem filmu (produkcija RTV Slovenije in Slovensko mladinsko gledališče). Na sporedu bo ob 20.30 v goriškem Kinemaxu. Prav tako danes ob 19.15 bodo pokazali tudi dokumentarno-igrani film Leteča brata Rusjan (2009), ki je po scenariju Petra Povha nastal v režiji Borisa Palčiča.

Pred nocojšnjo premiero tv filma Eda- zgodba bratov Rusjan smo se pogovarjali z režiserko Jasno Hribernik.

> Zakaj ste se odločili za ekranizacijo predstave in zakaj ste jo postavili v specifičen, cerkveni prostor?

“Že v času nastajanja gledališke predstave, pri kateri sem sodelovala kot avtorica dveh filmskih delov, se mi je porodila misel, da bi zgodba bratov Rusjan bila primerna za ekranizacijo. Na TV Slovenija so bili pripravljeni sodelovati, Neda Bric je bila za. Gledališko postavitev sem postavila v izčiščeno arhitekturo gotske cerkve v Kostanjevici na Krki in sicer s tem namenom, da bi še bolj prikazala notranji svet izumitelja Edvarda. Skozi arhitekturo govorimo o nepripadnosti, o nedomovinskosti izumiteljev: ti najprej pripadajo svojemu poslanstvu. Ta prostor v svoji čistosti, v svojem tihem šumu, šumeči tišini cerkve simbolizira željo vzpeti se v nebo. Bolj kot v realnost me je vleklo v metafizično, abstrahirano okolje.”

> Katere elemente ste še posebej izpostavili v filmski formi?

“Prav zato sem veliko delala na svetlobi, imela sem krasnega snemalca Roberta Barona, ki je znal videti to čistost. Sicer pa ni šlo zgolj za prenos predstave z enega prizorišča na drugo, saj ekranizacija zahteva svoje. Dialogi so ostali isti, kajti bili so odlični, Neda je prava mojstrica za dialoge. In igralca Ivan Peternelj in Robert Prebil sta bila izvrstna. Celo ohranjeni letalni stroj, ki se mi zdi fenomenalen, tukaj funkcionira zelo filmsko. Gre za vsesplošno simboliko napredka, stremlejnja človeka k sanjam, k nedosegljivemu. Film se, za razliko od predstave, zaključi optimistično, s posnetki enega od sočasnih letalskih mitingov, na katerem piloti izvajajo nore vragolije - ena od družb za izvajanje poletov mi je odstopila animacijo, na kateri pokažejo, koliko letal je hkrati v zraku nekje nad Ameriko. Bistvo pionirstev je, da se njihovo žrtvovanje konča z napredkom. V predstavi je to padec, smrt, v filmu pa končam s posledičnostjo, kjer vse leti. Film zato posvečam vsem pionirjem tega sveta.”

> V filmu se sprašujete, komu je uspelo? Edvardu ali bratu Josipu?

“Edvardu, in sicer prav zato, ker je premagal strah. Ko premagaš strah, si že na poti k uspehu. Premagovanje strahu je tema, ki je prisotna v obeh zgodbah, v zgodbi dveh izumiteljev in v zgodbi dveh umetnic. V filmu, tako kot v predstavi, namreč tečeta dve paralelni zgodbi, ena je v sedanjosti in govori o mladi režiserki, ki išče korenine in bi rada uspela, druga pripoveduje zgodbo njene mame, umeščena je v preteklost in govori o bratih Rusjan.”

> Kot režiserka se velikokrat lotevate primorskih tem in osebnosti. Brata Rusjan, partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec, pisatelj Ciril Kosmač, Škabrijel in prva svetovna vojna, dokumentarec Nočemo belega kruha o dogodkih v Posočju po koncu druge svetovne vojne ...

“Na nek način je vse nastalo zelo spontano, čeprav sem ugotovila, da imam korenine v Oglarjih na Trnovski planoti ter na Vojskem. Kot otrok sem živela v Mariboru, a smo veliko hodili v Gorico. Primorske teme so mi res blizu, igrani celovečerec Vandima je, denimo, reciklaža zanimivih, unikatnih, pretresljivih zgodb, ki sva jih s scenaristom Tomažem Letnarjem nabrala v vseh teh letih snemanja dokumentarcev. Ta film je bil največja odločitev, da tukaj, na tem prostoru nekaj posnamem. Primorski sem se dala posvojiti, med Gorico in Tolminom se zelo dobro počutim.”

> Vandima: poleti 2011 ste snemali film tudi v Brdih. Odtlej smo brali o finančnih težavah, sedaj pa slišim, da je film že zmontiran. Kdaj bo ta dolgo pričakovana premiera?

“Velike težave so bile zaradi čudnega nesporazuma s Filmskim centrom. Po dveh mesecih snemanja so nam namreč nehali plačevati, a celotna ekipa je bila toliko lojalna, da smo ga posneli do konca. Film je kljub temu narejen vrhunsko, profesionalno. Do tega trenutka sem sliko že zmontirala, glasbo pripravlja odličen glasbenik iz Francije. Zastavila sem si, da bo premiera maja, najkasneje jeseni.”

KLAVDIJA FIGELJ

---