Vse tisto vmes

Likovna svetova Borisa Benčiča (1957 - 2002) in Erika Lovka (1953 - 2009) sta raznolika in mestoma težko primerljiva, saj nosita močan avtorski pečat. Poleg zavezanosti umetnosti pa sta avtorja delila tudi podoben življenjski slog, slikarstvo obeh pa je zaznamovala človeška figura.

IZOLA> Razstavo Anthropos - Bit v zrcalu, ki je del štiriletnega projekta Figuralna podoba, so v izolski galeriji Insula odprli predsinočnjim. Kustos Dejan Mehmedovič je za izhodišče postavitve vzel Benčičeve slike: “Kot vemo je že od začetka ustvarjanja svoja dela rezal, preslikoval, jih kolažiral in preoblikoval, mnogo pa jih je, zlasti proti koncu življenja, uničil. Glede na njegova dela, ki so jih za to priložnost galeriji posodili njegovi domači oziroma prijatelji, sem izbral Lovkove slike, in tako skušal oblikovati soočenje dveh sopotnikov in sodobnikov, ki sta vsak po svoje vtisnila močan pečat v primorsko in slovensko likovno umetnost.”

Slikarstvo obeh je v mnogočem določila beneška Akademija lepih umetnosti, kjer sta študirala. Kot ugotavlja kustos, pa je v njunih delih mogoče prepoznati tudi vplive istih avtorjev. Razlik med njunim delom je mnogo, zagotovo več kot sorodnosti. Niz ločnic je vsekakor zanimiv: Benčič je skozi in skozi slikarski, Lovkovo slikarstvo je zaznamovalo dejstvo, da je bil (tudi) kipar. Benčičeva figura je realistična, Lovkova, navdahnjena v antični in renesančni herojskosti, monumentalna. Benčičeva dela se kopljejo v poltenih, temnih tonih, Lovkov kolorit je prežarjen z mediteransko svetlobo. Benčič je v svoji ekscesnosti in kričavosti fabulativen, ne izogiba se resničnemu, Lovko pa slikovni ekran posuje s predmeti, nosilci simbolnih vrednosti in sporočil. “Lahko bi rekli, da je Benčič konfuzen, raztresen vsekakor pa zemeljsko okruten in objektiven. Skratka - goreče emotiven in kričavo-arogantno-egocentrično bahavo samoljuben narcis, ki pa si v letu zavestno lomi krila, ko nebogljeno udriha v zid realnosti in resnice. Na drugi strani je Lovko navidezno bolj neobremenjeno uživaški, predvsem salonski, v simbolistični iluziji nadrealen, estetsko čist in prijeten, nikoli grob ali agresiven, le delno sarkastičen in malce grotesken, vedno pa poln ozadij,” primerjavo njunega likovnega ubesedi Mehmedovič.

A vse naštete razlike ločujejo zgolj na videz - tisto, kar Benčiča in Lovka povezuje je tako temeljno, da prevlada. Na platnih obeh se razgrinja vrveče življenje, prekipevajoče od intimnosti, ljubezni, sle in strasti. Zato lahko rečemo, da sta tako Benčič kot Lovko slikarja življenja, tistega, ki sta ga videla in kakršnega sta živela ter tudi takšnega, kot je valovalo v njunih notranjih svetovih.

Na njunih platnih tako najdemo upodobitve konkretnih oseb in dogodkov, sanjske, notranje prizore, največkrat pa kombinacijo obojega. “Čas in kraj, kjer sta se njuni zgodbi prepletali, je usodno zaključen, vendar se njuno delo kot dediščina nadaljuje v popolnejšo dojemanje vrednosti življenjskega, saj je njuna izpoved v poglobljenem pogledu gledalca skorajda biblično eksaktna, polna naukov in življenjskih resnic,” še zapiše Mehmedovič.

Benčič in Lovko, sopotnika in prijatelja, ki sta svoj življenjsko in ustvarjalno pot končala mnogo prezgodaj, se pravzaprav nikoli nista ozirala na začetno in končno točko premice. Na rojstvo in smrt. Mikalo, zanimalo in gnalo ju je čutiti, živeti in doživeti. Torej - vse tisto vmes.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---