Vse je (samo) igra

Vsem ne teče čas tako zelo hitro. Slikarju Aleksandru Peci, denimo, gre zlagoma, počasi, kot leze biba. S tiste hitrosti veliko lažje vidi podobnosti nezdružljivega in prehaja čase. Angelina Jolie kot Lara Croft mu je tako na enak način všeč kot sončni kralj Ludvik XIV.

SOLKAN > Čeprav novogoriški slikar Aleksander Peca, diplomant beneške likovne akademije, ni razstavil nič novega, pa vedno poskrbi za nov kontekst, v katerega postavi svoja dela. Tokrat gre za hotelsko vhodno vežo, prostorno in prijetno opremljeno s kavči v temno rdečem, v kateri obiskovalca na levi strani sprejmejo kralji na slikarskih platnih. Ludvik XIV. in Ludvik XV., kot ju poznamo s slikarskih upodobitev francoskega slikarja Hyacintha Rigauda, ti dve paradigmi baročne teatralnosti in izumetničenosti. Pa Ludvik II. Bavarski, tisti, ki ga imenujejo pravljični kralj, saj je (v 19. stoletju) živel v svojem romantičnem, nerealnem svetu, in tisti, ki so mu tri dni pred smrtjo, zaradi domnevne in nikoli povsem dokazane duševne zamegljenosti, odvzeli pravico do vladanja.

Jasno je, da Peca tokrat igra na karto igre. Citira Shakespeara, ki pravi, da je ves svet oder, mi pa igralci na njem. Vsi igramo svoje vloge. “Vendar zakaj nismo preprosto takšni, kot smo,” se naivno sprašuje, nas sprašuje slikar. Vse, ki prihajamo v vhodno vežo.

In mi odgovarjamo z istim pesnikom: “Svojo krono nosim v srcu, ne na glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna: pravim ji zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.”

Na desni steni ob vhoduprišleka sprejmeta bojevnici in avtoportret slikarja s čelado, na nitki visečega in s pticami obdanega. Tri estetizirane podobe na svetli monokromni podlagi, vse tri povezane s pticami. Na eni strani torej moški v izrojeni izumetničenosti, na drugi ženske v bojni opremi, vmes na nitki visi avtor.

Tudi če pustimo svobodo vsebinske interpretacije vsakemu prišleku posebej, ne moremo mimo spoznanja, da iz teh slik uhaja užitek do akta slikanja, upodabljanja detajlov, odbleskov kovine ali satena ob določeni svetlobi. To je slikarstvo Aleksandra Pece.

“Slecite s svojega Ludvika XIV. kraljevsko opremo in ne ostane vam drugega kot uboga dvokraka redkev s fantastično izrezljano glavo,” je duhovito izjavil britanski pisatelj Thomas Carlyle. A pustimo igro kostumov, vlog in besed; pomembno je, da Peca, kot vsi veliki slikarji, misli, da so pri vsem tem bistvene le slika, slikarska površina in razporeditev barv na njej.

KLAVDIJA FIGELJ

---