Vsak nosi svoj križ

V SNG Nova Gorica bodo jutri krstno izvedli dramsko igro Križ v režijiSama M. Strelca. Avtor dramskega besedila je Matjaž Briški, zanj je leta 2005 prejel Grumovo nagrado, navdihnila pa sta ga prav novogoriška igralca Radoš Bolčina in Iztok Mlakar, ko ju je videl v igri Čakajoč Godota.

NOVA GORICA > “Eden gradi, drugi ruši, to je idealen klovnovski par absurda,” je o likih, ki sta jih v Tauferjevi različici Beckettovega Čakajoč Godota upodobila Mlakar in Bolčina, povedal Matjaž Briški. V Križu mu je absurdnost prišla prav pri obravnavi slovenskega stanja duha. Glavna akterja drame sta Coki - Radoš Bolčina in Ize - Iztok Mlakar, sinonim za povprečna Slovenca, slehernika pač, ki delata za sistem ali menedžerja, politika, bančnika, škofa - v predstavi Mojstra, hudiča Milana Vodopivca.

Šentflorjanci nad Kristusa

“Mar ne počnemo vsak dan Slovenci ravno to, igramo mučenike za naše drage vodje,” se sprašuje Briški in ugotavlja: “Pribijamo se na križ za naše goreče liderje,” vse skupaj je tako bedno, nadaljuje, da bi še Kristus lahko sestopil s križa in se razjokal nad našim početjem.

Tekst Briškega je kar dolgo čakal na odrsko uprizoritev, menda je v strokovni javnosti, kot je povedal režiser Samo M. Strelec, veljal za težko uprizorljivega, če že ne neuprizorljivega. “Ko sem v roke dobil tekst in ga prebral, so se mi pocedile sline. Če je Cankar pred stoletjem v dolini Šentflorjanski pokazal, kako obračuna z zlodejem, sedaj Matjaž Briški pokaže, kako se dolina Šentflorjanska spravi na Kristusa, kar je še bolj zanimivo,” pravi Strelec in doda, da je Briškemu uspelo napisati zelo slovenski tekst.

Vsak je izvor in rešitelj svojega problema

Besedilo so, kot je dejala dramaturginja Tereza Gregorič, na oder postavili skoraj v celoti, privoščili so si le nekaj režijskih in aktualnih vložkov. Sporočilo predstave se po njenem mnenju kaže na več ravneh in ga bo vsak posameznik videl drugače. “Podoba križa sporoča, da je vsak posameznik hkrati izvor, nosilec in rešitelj križa oziroma lastnega problema,” razmišlja Gregoričeva. Režiser pa dodaja, da “je vsakemu bil dan takšen križ, kot ga lahko nosi. Križ torej skozi biološko življenje neizogibno dobimo, ampak nikoli ni tako velik, da ga ne bi mogli nesti in kar je najpomembneje, radostnonesti!”

Gregoričeva je igro žanrsko umestila med pesniško filozofske igre s komičnimi niansami in veliko besedami, besednimi igrami, videla jo je tudi kot farso. Farsa zato, ker se zgodovina farsično ponavlja, od nje pa se kaj malo naučimo.

Strelec je ustvarjalno klimo novogoriškega teatra tudi javno pohvalil, pravi, da je v njem odkrival velike potenciale. Navdušen je nad duhovito in odzivno igralko Tejo Glažarjevo, Iztokom Mlakarjem, ki “je komičen, a že v naslednjem trenutku tragičen, vsekakor pa resen in dobro pripravljen igralec,”Radošem Bolčino: senzibilnim, krasnim, delavnim. Matijo Rupla, ki je pred kratkim končal študij, je videl kot igralca z veliko prihodnostjo, prav tako je pohvalil Petra Harla, ki je v zadnjem trenutku uspešno zamenjal Predraga Mitrovića. Zahvalil se je Milanu Vodopivcu za pomoč pri režiji ter posebej izpostavil lektorja Srečka Fišerja, mojstra oblikovanje svetlobe Sama Oblokarja, scenskega slikarja Branka Drekonjo, organista Uroša Ceja ter novogoriški kostumografiji Iris Kavčič in Jano Zornik, ki sta bili izbrani na razpisu.

KLAVDIJA FIGELJ

---