Vprašanja, skrita v detajlih

Strunjančan Rok Kleva Ivančić (1990) je resda eden mlajših predstavnikov novodobne generacije slikarjev, a moč njegovih podob, ki so predstavljene na razstavi v portoroškem Avditoriju, priča o zrelem avtorju. V zamolklih barvah slika svojevrstne impresije odtujenega vsakdana. In ko obiskovalec že misli, da je to vse, ga iz vsake slike posebej preseneti delček izgubljenega in vnovič najdenega otroštva.

 Ob razstavi Roka Kleve Ivančića v portoroškem Avditoriju je piranska samoupravna italijanska  skupnost izdala tudi katalog s spremnim besedilom Nives Marvin Foto: Maja Pertič Gombač
Ob razstavi Roka Kleve Ivančića v portoroškem Avditoriju je piranska samoupravna italijanska skupnost izdala tudi katalog s spremnim besedilom Nives Marvin Foto: Maja Pertič Gombač

PORTOROŽ > Ko smo se z Rokom Klevo Ivančićem pogovarjali na njegovi prvi razstavi risb v Manziolijevi palači leta 2005, še ni vedel, ali ga bo profesionalna pot popeljala v slikarske ali glasbene vode. Kakor prezgodaj preminuli oče Luciano Kleva (1954-2003) je tudi violinist istrske skupine Vruja zato razpet med obema svetovoma. Lani je pri profesorju Marjanu Gumilarju na ljubljanski akademiji zaključil študij slikarstva, a kakor sam pravi, je z leti ugotovil, da brez glasbe ne gre: “Dejavnosti sta ločeni, a se v vseh smislih neverjetno dopolnjujeta. Marsikaj, kar sem se naučil pri glasbi, sem lahko uporabil pri slikanju, in obratno. Na zavedni, a tudi na čustveni, nezavedni ravni sta slikarska poteza in drža loka zame enaka reč,” razmišlja slikar, ki je pred nekaj tedni prejel tudi nagrado za mladega avtorja na slikarskem ex-temporu v Piranu in se mu zato v prihodnjem letu že obeta tudi prva razstava v Obalnih galerijah Piran.

Na tokratni razstavi, ki jo prireja Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran v sodelovanju z Obalnimi galerijami in Avditorijem, predstavlja serijo petih velikih platen in nekaj manjših slik, ki predstavljajo prizore vsakdanjega življenja, a zaradi zamolklosti barv in zabrisanih potez delujejo kakor svojevrstne impresije novodobne odtujenosti. “Sivine so zame edine prave barve, ker če skušamo upodobiti nekaj iz resničnega sveta, bomo denimo ob analizi fotografij, po katerih denimo nastajajo tudi moje slike, ugotovili, da nobena barva ni povsem čista. Vse imajo v sebi odtenek sive. Zato je ta prisotna v vseh mojih slikah,” pojasnjuje slikar, ki ni nikoli razmišljal, kako bi opredelil svoje slikarstvo.

Marsikdo ga je sicer že opozoril, da slike učinkujejo, kot bi fotografijo transformiral računalniški program za obdelavo slik. “Morda je impresionizem res blizu temu, kar počnem, čeprav v ozadju ni tega ustvarjalnega premisleka. V resnici vse nastaja zaradi procesa dela, zaradi točke čiste, sproščene poteze, ki jo iščem, in zaradi katere je slika videti, kot bi bila narejena na hitro, čeprav ni. Večina potez je zelo premišljenih,” pravi Rok Kleva Ivančić, ki se poleg s slikarstvom za preživetje ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem in ilustracijo. Slednje je te dni moč preveriti tudi na tiskovinah gledališkega festivala Pri svetilniku, ki jih krasi njegova ilustracija.

“Lahko bi rekli, da vse izhaja iz moje osebne mitologije. Popolnoma namreč soglašam z mnenjem, da je vsaka slika avtoportret avtorja, čeprav je denimo naslikal zgolj stol. Po drugi strani je že to, da izhajam iz sebe, najbrž družbeno opredeljeno in je zato, čeprav to ni moj namen, svojevrsten komentar družbe,” zatrjuje. Slike prikazujejo podobe ulice, avtobusne postaje, prepoznavne podobe politikov v prvih vrstah na delu Festa/Praznik, a tudi trilogijo otroških televizijskih junakov ter skupinski portret avtorjevega nekdanjega prvega razreda.

In šlo bi lahko resnično zgolj za izseke, impresije podob v prostoru in času, če se ne bi prav v vsaki sliki skrivala še podoba otroške igrače, plišastega medvedka, ki je tam bolj, drugje manj mimetiziran, na platnu Praznik pa je treba za drobne, hudomušne detajle priti sliki čisto blizu. In ko jih ugledamo, je domala nemogoče se ne nasmehniti. “S svojo figuraliko gledalcu postavljam vprašanja, a ne ponujam odgovorov,” pravi slikar, ki skoke v otroštvo priznava, a tudi pri sebi nima odgovora na vprašanje: zakaj.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano