Volk je prispodoba naših senc
“Vse zgodbe govorijo o premagovanju senčne strani življenja,” je Klarisa Jovanović skušala zgostiti bistvo mogočne družinske sage slavne grške pisateljice Zyranne Zateli. Delo Ob volčjem svitu se vračajo je v njenem prevodu izšlo v zbirki Helia (KUD Zrakogled in Društvo 2000). Roman Zatelijeve je bil v središču pozornosti četrtega večera iz ciklusa Pogovori o branju, ki ga pripravlja koprsko Slavistično društvo.
Foto: Maja Pertič Gombač
KOPER>Klarisa Jovanović je tudi pesnica (po zbirki Zgiban prek Mure iz leta 2007 namerava še letos izdati novo zbirko Kimono na otip), a je v javnosti še bolj znana kot glasbenica, ki kakor smo slišali v pogovoru z Jasno Čebron, zasleduje pesniško besedo tudi v glasbi. Avtorica različnih glasbenih projektov, tudi takih za najmlajše, je lani na plošči Od ljubezni izdala uglasbeno ljubezensko poezijo, poznamo jo pa tudi kot reinterpretko pesmi iz nekdanje skupne domovine, napevov sefardskih Judov in Mediterana nasploh.
Obrazi Sredozemlja
Že od zgodnje mladosti je Izolanko, hčer matere Istranke in očeta Črnogorca, ki je del otroštva preživela na Ptuju, zanimalo Sredozemlje. “O Mediteranu pa ne moreš ne razmišljati ne govoriti brez grščine. Intelektualci se ponavadi posvečajo predvsem, razumljivo in upravičeno, starogrščini, mene pa je zanimala tudi novogrščina,” pripoveduje prevajalka, ki je Grčijo obiskala že med študijem komparativistike in francoščine, ter se v enem letu intenzivnega učenja jezika že toliko naučila, da je po vrnitvi leta 1986 prevedla prvi roman Otok v luninem popku.
V Grčijo se je kasneje vrnila še s štipendijo, leta 2004 pa je v Atenah prejela nagrado društva grških književnih prevajalcev za antologijo kratke grške proze Luči na odprtem morju.
V Grčiji je odkrila tudi sodobno grško pisateljico Zyranno Zateli (1951), ki je kajpada za običajnega slovenskega bralca neznanka, v Grčiji pa domala vsem znano ime in fenomen, okrog katerega se zaradi njenega donedavna od medijev precej odmaknjenega življenja že spletajo miti. Pisateljica s pravim imenom Ana Karakóli, je med drugim študirala tudi gledališko umetnost, kratek čas delala kot igralka, a je kmalu ugotovila, da bo njena pot tlakovalo pisanje. Zaradi tega jo Jovanovićeva primerja s Svetlano Makarovič.“Če se na tistem razpotju ne bi ozrla, kamor se pač je, in bi se posvetila, denimo, igralstvu, bi nemara postala velika igralka,” piše Klarisa Jovanović v izčrpni spremni besedi k romanu Ob volčjem svitu se vračajo, ki je v Grčiji izšel leta 1993, in ga, kakor mnoga njena dela, tudi v slovenski izdaji krasi avtoričin fotogenično skrivnosten obraz.
Priljubljena klasika
Obsežno delo je prejelo grško nagrado za književnost in je - čeprav gre za kakovostno, netržno naravnano literaturo - postalo uspešnica. V Grčiji so roman prodali v 110.000 izvodih, danes pa je na policah že njegov 52. natis. Izjemno berljiva in sočna pripoved, kar je koprsko občinstvo izkusilo tudi s pomočjo treh raznolikih odlomkov v interpretaciji Irene Urbič, Alferije Bržan in Senije Smajlagić, je kompleksna družinska saga, postavljena v 19. stoletje. Zajeta je v desetih zaokroženih zgodbah, že skorajda novelah, ki jih povezuje lik gospodarja Hristóforosa. Zaradi kompleksnih rodbinskih odnosov, ki jih dodatno zapleta dejstvo, da se ob patru familias zamenjajo tri žene - nekatere s seboj v družino pripeljejo še nemalo otrok iz prejšnjih zakonov -, je vsebino domala nemogoče povzeti, pomembno pa jo zaznamujejo močni ženski liki. In kajpada slog pisanja: “V njeni dikciji se svojevrstno prepletajo in prežemajo elementi realizma, fantastike, didaktične in kronikalne pripovedi, groteske in črnega humorja, začinjeni z vsenavzočo telesnostjo, še zlasti pa s prekipevajočo, neusmiljeno telesnostjo.” Grška kritika je slog poimenovala zatelizem, v tujini pa ga najpogosteje popredalčkajo med magični realizem, tega pa je veliko tudi v grškem, ne le v južnoameriškem ljudskem izročilu.
“Knjiga je nekakšna galerija likov, različnih človeških nravi, ki so del pretresljivih, tudi grozljivih zgodb, a te nikoli ne zaidejo v sentimentalnost,” pojasnjuje prevajalka, ki je precej časa posvetila tudi prevajanju naslova - v izvirniku se glasi Ob volčji luči se vračajo. “Volk, ki se v zgodbah večkrat pojavlja, je prispodoba za senčno plat človeka in lahko bi rekla, da vse zgodbe govorijo prav o tem, kako premagati senčno stran življenja.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ