O branju, pisanju, špricanju in še čem

Slovenski književniki v vlogi gostov koprskih dijakov v lipiškem Maestosu (od leve: Dobnik, Hrastelj, Lemaić, Kocijančič, Peršolja in moderatorka, prof. Cergol).

Foto:

• 

>Pravijo, da današnje generacije vse manj beremo. V šoli nas skušajo spodbujati z bralnimi značkami, tekmovanji … Kaj pa vi mislite: ali je odnos do knjige prirojen ali privzgojen?

Dobnik: “Mislim, da je to z vzgojo zelo povezano. Ampak ljudje smo zelo različni in nekateri imamo večjo strast za literaturo, ki se z vzgojo veča. Vsekakor je potrebno prižgati strast.”

Lemaić: “Oboje, vendar je prirojena želja po iskanju. In literatura odgovarja na iskanja.”

Hrastelj: “Prirojen je občutek za transcendentno, potreba po nečem lepem in po iskanju smisla, kar je pogoj za odnos do knjige.”

Kocijančič: “Nujnost je nekaj, kar je genetsko zakodirano, svoboda pa je to, kar naredimo sami. Ljubezen (tudi ljubezen do knjige) pa ne sodi v nobeno od teh kategorij. Ne eno ne drugo torej. S književnostjo stopamo v simbol, ki izraža intimen svet, ki odkriva nov prostor.”

Peršolja: “Ko sem bil otrok, nismo imeli knjig, revij, živeli smo od zgodb, katere so nas kasneje spodbudile k branju, ko smo bili starejši. Pomembno je, da se vzbudi radovednost. To radovednost je znal v nas zbujati prof. France Pibernik.”

>Kdaj, kje, kako ste začeli objavljati?

Peršolja: “Moja prva objava je bila v srednješolskem glasilu na učiteljišču. Dobro, da je bila moja objava anonimna, saj so tega anonimneža hoteli izključiti iz šole. Nato sem začel objavljati v Perspektivah.”

Kocijančič: “Moje prvo objavljanje je bilo dokaj pozno za te čase. Začel sem objavljati, ko sem imel 25 ali 26 let, saj sem menil, da moraš biti ob prvem nastopu že formirani avtor. Začel sem v Novi reviji.”

Lemaić: “Začela sem objavljati v gimnaziji. Te moje prve pesmi so bile melanholične in patetične. Potrebovala sem spodbudo, zato sem se vpisala v literarne delavnice, ki jih je vodil Andrej Blatnik, in začela sem objavljati v reviji Literatura.”

Hrastelj: “Kot otrok nisem nikoli pisala. Bila sem prepričana, da bom postala slikarka. Nato pa sem se odločila, da grem študirat literaturo in takrat sem prvič začela objavljati. Konec osnovne šole sem sicer pisala nekakšne igrarije, preizkušala sem pesniške oblike.”

Dobnik: “Pisal sem že v osnovni šoli in na gimnaziji. Objavljal sem v gimnazijski literarni reviji Brstiči, nato v Mladih potih. Ko sem izdal svojo prvo pesniško zbirko, sem začel objavljati v problemih. Takrat še ni bilo literature, bili so Problemi!”

>Katera je bila vaša kultna knjiga, ko ste bili v naših letih?

Lemaić: “V vaših letih sem rada prebirala Gospo Bovary in sem se zelo bala, da me bo doletela enaka usoda, kot je njo.”

Hrastelj: “Beseda 'kultna' ima zelo globok pomen. Jaz nisem imela kultne knjige, razen Svetega pisma. Sem pa rada prebirala Desire, najbolj pa so se me dotaknile posamezne pesmi. Vrh je bil Srečko Kosovel.”

Dobnik: “Bral sem predvsem prozo, zelo mi je bila všeč Odiseja Jamesa Joycea, Pusta zemlja Tomasa Eliota, Proustovo Iskanje izgubljenega časa … Med pesniki sem bral Eliota, Paunda in Strnišo.”

Kocijančič: “Ne gre za kultni odnos do knjige, ampak za bolečino distance, nelagodje, impulz za kreativnost, željo kaj spremeniti, narediti boljše. Izraža se nezadovoljna individualnost.”

Peršolja: “Tudi sam ne morem govoriti o kultu knjig, ampak o kultu slovenstva. Praznik je bil izid knjig, revij, zato mi je bila vsaka knjiga po svoje kultna. Rad sem prebiral knjige Daneta Zajca, različne revije, Tatarsko puščavo, Moskvo-Petuškin ...”

>Ali menite, da je e-knjiga konkurenca klasični knjigi?

Peršolja: “Po moje ne, saj sam ne znam niti vklopiti računalnika.”

Kocijančič: “Jaz mislim, da jo je že premagala. Sam imam bralnik in približno 80 odstotkov knjig preberem v elektronski obliki. Seveda je tako tudi dostopnost do knjig lažja kot v knjigarni ali pa v knjižnici.”

Lemaić: “Sama berem v fizični obliki, nimam bralnikov, ker imam težave brati z zaslona. Bi jih pa uporabljala. Saj ni velike razlike. Sedaj so bralniki tako dobro narejeni, da imaš občutek, da bereš 'pravo' knjigo. Možno je tudi, da bo elektronska oblika klasično zamenjala, kar seveda ni slabo, saj veliko neprebranih, nepokupljenih knjig dosti časa leži v skladiščih in na smetnjakih, kar pa seveda ni ekološko.”

Hrastelj: “E-knjiga je zelo konkurenčna klasični, kar pa ne ogroža klasične knjige. Nasprotno. Mislim pa, da je veliko bolj praktično. Raje vzamem na morje bralnik z dvajsetimi knjigami kot pet debelih knjig.”

Dobnik: “Jaz sem neuničljiv fetišist, kar zadeva knjige in rad berem klasično knjigo. Seveda je pa e-knjiga veliko bolj ekološka. Verjetno bodo obstala oba svetova.”

>Ali se danes še rojevajo klasiki?

Lemaić: “Ali obstaja sploh objektivni kriterij za klasike? Družbene okoliščine zelo vplivajo na to, kdo postane klasik. Veliko avtorjev je spregledanih zaradi različnih družbenih okoliščin, kar vpliva na to, kdo bo uvrščen v kanon. Zato moramo sami iskati avtorje.”

Hrastelj: “V intimi se mi zgodi največja bližina s tekstom. Vsak v literaturi najde svojo popolnoma intimno zgodbo, in ne nujno ob klasiku. To je čarovnija. To, da je nekdo klasik, pa seveda zelo prispeva k branju. A že spol zelo vpliva na to, ali bo kdo klasik.”

Kocijančič: “Klasik je povezan s pojmom časa. Grški kanon je posledica tisočletnega čiščenja. Klasiki se vedno rojevajo, a proces traja tisočletja. Če je rezultat res pravi, pa ne vemo. Večina ljudi postane klasik veliko let po smrti. Ampak ta beseda je zame zelo subjektivna. Jaz na primer menim, da je Kosovel veliko večji pesnik kot Prešern. Prešeren ima seveda tudi druge zasluge, pokazal je svetu, da se da tudi v slovenščini zelo kakovostno pisati. Danes pa preferenca spominja na marketing, stvar postaja problematična. Prav je, da si vsak postavlja svoj kanon.”

Hrastelj: “Ni nujno, da se klasik rodi, lahko se v klasika razvije.”

Peršolja: “Slovensko klasično književnost že imamo, a klasika se ustvarja tudi sproti. Dobre reči se postavijo na dobro mesto.”

Dobnik: “Klasika zadeva tudi formo pisanja, izvirnost. Danes literarna kritika ni več sposobna relevanto slediti literaturi.”

Kocijančič: “Nagrade so nekakšen marketing literature in vzpostavljajo kriterije.”

Lemaić: “Vedno izbirajo ljudje.”

Kocijančič:“ Kaj je to, kar je objektivno: okus časa in prostora? Literarne nagrade so začeli podeljevati Grki (skupaj z nagradami za konjskih dirkah).”

>Ali vi iščete literarne teme in motive ali ti najdejo vas?

Dobnik: “To je dobro vprašanje. Posledica daru za umetnost je svoboda. Pri meni vsebina najde svojo zvrst. Stvari se odvijajo zelo spontano.”

Hrastelj: “Jaz se nikdar ne od odločim, da bom pisala, ampak pišem, ko ne morem ne napisati. Mogoče to zveni klišejsko, ampak je res. Nekaj je, kar intenzivno doživiš, in zgodi se nekaj, kar je lahko književnost.”

Lemaić:“ So dogodki, ki te pretresejo, intimne ali družbene narave. Mene zadnji dve leti bolj vznemirjajo družbeni: rasizem, politika … Iščem teme od zunaj, oziroma me te teme najdejo, na primer ko berem časopisih. Na začetku pa sem iskala bolj teme v sebi.”

Kocijančič: “Avtorji pišemo različno. Pri Šalamunu govorimo o avtomatski pisavi. Pri meni gre za racionalizacijo. Intuicija je grob kamen, katerega nato obdelujem, podobno kot drugi pesniki in pisatelji.”

Peršolja: “Kar je, napišem. Zato tudi malo napišem.”

>Kako se počutite, ko “pišeste”, ali ste v kakšnem transu? (Ne gre za napako, temveč za poudarek, da prihajamo iz Kopra, opsa, iz Šmarij.)

Peršolja: “Trans je življenje. Jaz pri pisanju rabim hudičevo tišino in hudičev mir.”

Kocijančič: “Od Platona naprej gre za predstavo, da pesniki pišejo v stanju zameknjenja, božanskega navdiha. A to ne ustreza. Obstaja navdih, proces vse te dimenzije pa je dolg. Sam sem v nekakšnem stanju zamaknjenosti, tega se ne da opisati.”

Lemaić: “Jaz pišem prozo, zato moram biti zelo zbrana in racionalno razmišljati, saj je proza različna od poezije. Gotovo je pomembna intuicija, a za pisanje moram biti resna.”

Hrastelj: “Ne pišem v fazah razburjenja. Poezija ne nastane, ko se konica dotakne papirja, prst tipke. Sam akt pisanja je dolgotrajno delo.”

Dobnik: “Sam pišem vse na roko, šele potem vnesem v računalnik. Pri meni gre metaforično za trans – za posebno obliko radosti, zanosa … To je posebno doživetje - kot opoj.”

>Ali nam lahko zaupate kakšno svoje doživetje iz srednje šole (še posebej glede “špricanja”)?

Peršolja: “Jaz res nisem imel rad matematike in so mi zato sošolci nadeli nadimek Lojza, saj je bilo profesorici matematike ime Alojzija.”

Kocijančič: “Jaz sem šprical neizmerno veliko. To se je tudi maščevalo, saj sta moja sinova tudi veliko špricala, kar mi je povzročalo kar velike preglavice.”

Lemaić: “Jaz nisem dosti špricala, ampak imam zelo slabe izkušnje z maturo in jo tako kot moj oče velikokrat sanjam. Maturitetni izpit je zame še vedno nočna mora.”

Hrastelj: “Tudi jaz nisem bila zaljubljena v matematiko. Špricala sem … Nisem! Sem … No, po premisleku sem kakšen dan ostala doma, saj sem potrebovala počitek. V šolo sem se tako vrnila bolj samozavestna glede svojega znanja. Mislim, da je špricanje stvar samostojnosti, ne nediscipline.”

Dobnik: “V 7. razredu sem se odločil, da je zame matematika preveč dolgočasna in je umetnost, književnost, tista, ki me zadovoljuje. Velikokrat sem matematiko prešprical, kar pa mi ni žal, saj sem veliko bral in ogromno napisal.”

Peršolja: “Sem pa enkrat res šprical ... In ko me je ena profesorica zalotila, sem ji rekel, da imam fešto.”

HANA DODIČ, 2. č