Vidimo jo, ko zapremo oči

“Pri izboru del nisem imel posebnih kriterijev,” je pred areno dvestotih novinarjev z vsega sveta povedal kustos Massimiliano Gioni, direktor 55. beneškega bienala, ki prav danes odpira svoja vrata. Potem je pojasnil, da je izbirati (umetniško) delo podobno kot najti prijatelja ali ljubimca: gre bolj za stvar intenzivnosti, simpatije kot pa kriterijev.

Odpri galerijo

BENETKE >Tako je Massimiliano Gioni (1973), osrednja osebnost tokratnega bienala, najmlajši kustos bienala doslej, odgovoril novinarju, ki ga je spraševal o nacionalni zastopanosti umetnikov na tej najstarejši in najprestižnejši umetniški manifestaciji na svetu. “Prijatelja ali ljubimca ne vprašaš po osebni izkaznici. Jaz ustvarjalcu raje rečem, naj me kam odpelje, kot da ga sprašujem, od kod je prišel,” je hitro, energično in s citati podkovano odgovarjal Gioni. Tudi na takšna vprašanja, kot, denimo, “kaj je umetnost?” Najprej se je sicer zasmejal, kot bi ga kdo naenkrat močno požgečkal, potem pa dejal: “Sodobna umetnost se vseskozi sprašuje po definiciji, je kontinuirano raziskovanje svoje lastne identitete. Drugič; umetnost je tisto, kar vsi mi prepoznavamo znotraj teh stavb kot del naše skupnosti. Umetnost nas pripelje skupaj.”

Gionijev preboj

Bienale je tudi tokrat sestavljen iz dveh osnovnih delov; prvi je razstava, ki jo je pripravil kustos Gioni in jo naslovil Enciklopedična palača, drugi del pa so tradicionalne predstavitve umetnikov različnih držav, letos jih je 88, v nacionalnih paviljonih v Vrtovih.

Gioni, ki ima za seboj impresivno kuratorsko kariero (študiral je v Bologni, bil je korespondent za revijo Flash Art, z Maurizion Catalanom je pripravil razstave v New Yorku, bil je umetniški direktor Fundacije Trussardi, direktor New Museum v New Yorku, postavil je Manifesto 2004, Berlinski bienale 2006) je izvedel preboj na vsaj dveh ključnih točkah - zasukal je pogled na delo, ki ni več nujno umetniško, in se vprašal, kdo sploh je umetnik. Predsednik bienala Paolo Baratta mu je to dovolil, kajti 110 stara dama bienala, kot pravi, pač potrebuje prenovo, predvsem pa je ob tem omenil dve besedi: sprememba in tveganje.

Ko Gioni govori o delih, uporabi besedo delo posameznikov in ne delo umetnikov. V razstavo pa vključi tudi ne-umetnike, amaterje, pisce, psihologe ... Na glas in retorično se sprašuje: Kdo so umetniki? So to profesionalni umetniki, ki jih prepoznava trg ali je to Marino Auriti v svoji garaži ali človek v psihiatrični bolnišnici? Pa ne le to, obrne tudi sam pogled na delo. Kajti medtem ko smo pri umetninah vedno razmišljali, kaj stoji za tem, kaj je umetnikov koncept, pa smo sedaj osvobojeni gledali dela takšna, kot so.

Naslov za Enciklopedično palačo si je sposodil pri avtomehaniku Marinu Auritiju (1891-1980), ki je naredil maketo za utopični muzej, v katerega bi spravil vse znanje sveta. Gioni si je, bolj kot idejo v celoti, sposodil njegovo željo.

“Nisem nor, da bi delal encikopedično palačo sodobne umetnosti,” je dejal v sredo na novinarski konferenci. “Seveda razstava nosi takšen naslov, a govori o poletu domišljije posameznikov, nekaterih zelo ekscentričnih, ki so sledili želji spoznati vse.” Gioni je to edinstveno in avtorsko zasnovano razstavo razdelil na dve poglavji; v osrednjem paviljonu v Giardinih delle vergini (Vrtovih) se ukvarjajo z idejo nevidnega; s tistim, kar je umetnostni zgodovinar Hans Belting imenoval notranja podoba in jo vidimo, ko zapremo oči. To so podobe iz sanj, halucinacije, prividi, s pomočjo katerih so posamezniki raziskovali sami sebe. Zato se ta razstava začenja prav z ilustracijami znamenite Rdeče knjige analitičnega psihologa Carla Gustava Junga.

V Arsenalu razstava obravnava vidno. Posamezniki iščejo mesto v univerzumu, gledajo v svet in ga poskušajo prevesti v podobe. Dela se raztezajo od povsem naravnih form do umetnih in digitalne tehnologije. Pot skozi Arsenale gre torej skozi podobe čudovitih kreatur narave, živali do naših teles znotraj digitalne družbe. Arhitekti so arsenale na željo Gionija transformirali v manjše prostore, ki nudijo intimnost, morda spominjajo na labirint.

Znotraj Arsenala je tudi razstava, ki jo je, na povabilo Gionija, kurirala Američanka Cindy Sherman, fotografinja, režiserka, sploh pa ena najvplivnejših umetnic sodobne umetnosti. Posvetila se je fami anatomije in telesa, k sodelovanju povabila različne ustvarjalce, nastal je teater anatomije, lutk, skulpturic, idolov, votivnih podob, videa, pokazala pa je tudi svoj lasten muzej podob v obliki fotoalbuma.

Šamanstvo, spiritizem?

Tematika se odvija v globinah naše zavesti, mestoma na robovih, včasih pa prav lahko zaide v šamanstvo, čarovništvo, a Gioni nas od tu preusmeri nazaj. Citira Godarda in z njim etimološki izvor podobe poišče v posmrtni maski. Ki je odtis obraza osebe, ki je umrla, spomin na osebo, ki je živela. Podoba, ki pove nekaj nevidnega; ki je oživitev mrtvega. Citira Leona Battista Albertija, ki pravi, da so podobe hčerke nostalgičnega, kajti v vidno prinašajo odsotno preteklost. “To ni razstava o spiritizmu, niti okultizmu, ali, kot pravi Adorno: 'Nikoli nisem razumel zakaj, če lahko govorimo z mrtvimi, mrtvi govorijo le o naših starih mamah, zakaj nam ne govorijo o prihodnosti sveta.'”

Pravi še, da je romantik in da verjame v perspektivo (ponovnega) raziskovanja in v preprosto resnico, da smo mi vsi mediji, da imamo podobe v naših glavah in da so naši možgani prvi medij, pred računalniki. “Banalno, a ko zapremo očmi, nekaj vidimo. To je razstava o tem.”

Za naše gospodarstvo in kulturo

Jasmina Cibic (1979), ki živi in ustvarja v Londonu, je v svojem projektu, ki ima naslov Za naše gospodarstvo in kulturo, na nek način izhajala iz enciklopedične palače. Zidove galerije A+A, ki deluje kot slovenski nacionalni paviljon, je oblepila s tapetami slovenskega endemskega hrošča, na stene obesila (originalna) tihožitja iz poslanskih pisarn oz. nekdanjega državnega zbora, v prostore pa na ogled postavila dva videa. Na videu slovenski dramski igralci interpretirajo besedilo, debato med arhitektom Vinkom Glanzem, inženirji in drugimi o opremi skupščine. Kustos natančno pripravljene in kompleksne razstave je Tevž Logar, organizatorja slovenske predstavitve pa Muzej in galerije mesta Ljubljane in galerija Škuc.

Danes bodo na bienalu razglasili zmagovalni nacionalni paviljon in podelili nagrado za najboljšega umetnika, zlata leva za življenjsko delo pa sta že razglašena; tokrat ju prejmeta avstrijska umetnica Maria Lassnig in italijanska umetnica Marisa Merz.

Lassnigova za slikarstvo, ki ga je spremenila v samoanalitično orodje. Danes ima 90 let in predstavlja edinstven primer vztrajnosti in neodvisnosti, ki ga je treba slaviti, piše v utemeljitvi nagrade. Merzova se vse od 60. let preteklega stoletja ponaša z edinstvenim umetniškim izrazom. Kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, je razvila poseben likovni jezik, v katerem se slikarstvo, kiparstvo in risba prepletajo v podobe, ki so na prvi pogled arhaične in prvobitne, v resnici pa gre za sodobne ikone. In prav za povezavo med arhaičnim in sodobnim na tem bienalu pravzaprav gre.

KLAVDIJA FIGELJ

---