Vez med preteklostjo in sedanjostjo
Pri Glasbeni zadrugi Celinka je izšla nova zgoščenka Klarise Jovanović in skupine Della Segodba z naslovom Medinteran. Pomenljiva titulacija glasbenega gradiva, ki ga Jovanovićeva nabira, (i)zbira in ohranja po celotnem področju Mediterana, se je tokrat umedila v krasno in opojno pripoved o ljudski kreativnosti iz popka naše civilizacije.
Na plošči je petnajst skladb, ki pahljačasto povezujejo hrvaško, bosansko, slovensko, francosko, grško, sefardsko, špansko, črnogorsko, italijansko in turško tradicijo. Kot se zdi, od Mediterana manjka samo področje severne Afrike, ki pa ga do neke mere zapolnjuje sefardska ustvarjalnost. Le-ta se je v zgodovini povezovala tudi z arabskimi ljudstvi, čeprav je izvorno judovska.
Svet se dogaja tam, kjer so čustva, kjer je strast in upanje, četudi je vse to pogosto “zabeljeno” z žaltavo resničnostjo, ki neprestano opominja in opozarja na minljivost, bežnost trenutka in pogubno odtekanje v ocean pozabe. V grški pesmi Že štirideset dni se odpravljam k spovedi ljudski glas brezkompromisno razmišlja o človekovi pokvarjenosti: Že štirideset dni se odpravljam k spovedi. Neko nedeljo končno stopim v cerkev. Je res, kar vidim? Pop srka žganje. Očita mi, da imam veliko grehov in mi svetuje, naj se odrečem ljubezni. “Ko se boš ti odrekel maši,” mu odvrnem, “se bom jaz očem, ki jih ljubim.”
Podobnih pesmi je še nekaj. V Ubogi Ceciliji (Veneto, Italija) se zgodi najstrašnejši zločin proti morali, zaupanju in žrtvovanju za drugega: Cecilijin mož hira v ječi. Uboga ženska se odpravi k ječarju in ga prosi, naj jo spusti k možu. Ječar ji obljubi, da ji bo izpolnil željo, če bo preživela noč z njim. Cecilija privoli. Ko zjutraj stopi na balkon, opazi, da so ji moža medtem obesili na glavnem trgu.
Veliko pesmi ima ljubezensko tematiko. Tudi ta je lahko skeleča ali vzneseno radostna, toda v prvi vrsti je srčika upanja in antipod zgornjim teminam človekove duše: Doli na obali sem se zaljubil v deklico, ki ima svetle lase in črne oči. Sonce je še ni videlo, samo njena mati. Njena mati jo kliče: korenika cimetovca, cimetov cvet. (Doli na obali, Mala Azija, Turčija).
Treba je izpostaviti tudi mojstre, ki skrbijo za vrhunsko zvočno podobo skladb. Della Segodba, v sestavi Vasko Atanasovski (saksofoni, flavta, kanta za mleko …), Žiga Golob (kontrabas, spremljevalni vokal in Luka Ropret (kitara, spremljevalni vokal), je na plošči postorila bazično delo. V skladbah pa gostuje tudi četica zanimivih posameznikov, ki delom prav tako vtiskujejo neizbrisljiv pečat. Našteti po vrsti z ovitka so: Jelena Ždrale (violina, spremljevalni vokal), Igor Bezget (arabska lutnja), Marko Hatlak (harmonika), Marjan Stanić (bobni in tolkala) in Danilo Ženko (spremljevalni glas).
Petje brez prepričljive in zanesljive instrumentalne podlage se lahko izgubi v monotoniji, tokrat pa skladbe vznikajo iz (pod)zavesti polnokrvno in bogato, vzpostavljajo vez tako s preteklostjo kot sedanjostjo, slišali pa jih bodo tudi “jutri”, ko bo svet vrtel nov cikel istega, ko se bo strast spet vrnila v objemu minljivega in ko bo večnost (še vedno) en sam hip obstoječega trenutka.JOŽE ŠTUCIN