Verjetno so prišli kot izvidnica

Arheološka razstava Keltskih konj topot: najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu gostuje na gradu Dobrovo. Na ogled je izjemna najdba, na katero so arheologi Tolminskega muzeja naleteli pred tremi leti in pomeni unikum ne le za Posočje in Slovenijo, pač pa za ves srednjeevropski prostor. Na ogled bo do začetka oktobra.

DOBROVO > Najdišče Bizjakova hiša na Gregorčičevi ulici v Kobaridu je bilo odkrito med arheološkim nadzorom gradbenih del leta 2010. Gre za zakop najmanj sedmih konjev, skupaj z orožjem in drugimi keltskimi predmeti, med katerimi prevladujejo predmeti bojevnikov iz časa začetka mlajše železne dobe, to je okoli leta 300 pr. n. št. Arheolog Tolminskega muzeja Miha Mlinar in arheologinja Teja Gerbec sta si bila takoj edina, da gre za najdbo, ki jo lahko povezujemo s Kelti, vseeno pa o novem najdišču ostaja še vedno vrsta odprtih vprašanj. Zakaj so ti keltski bojevniki prišli v Kobarid; kaj se je zgodilo, da so svojo pot končali tukaj; zakaj v zakopu ni skeletov bojevnikov in zakaj pokopani konji, razen enega, niso imeli glav?

Kdo so bili, od kod so prišli in zakaj

Arheolog Tolminskega muzeja Miha Mlinar na osnovi primerjave najdb pravi, da gre najverjetneje za konjenico, ki bi ji izvorno območje lahko iskali nekje na srednjeevropskem prostoru, sam zakop pa naj bi bil ritualnega značaja, kajti zakopati sedem konj v njihovi najboljši dobi ter v zakop vključiti tudi bogato bojno opremo ter osebne in druge predmete, ni bilo kar tako. Ali je šlo za krvav dogodek? “Ker nismo našli skeletov vojščakov, ne moremo sklepati in lahko samo ugibamo, kaj se je z njimi zgodilo. So bili ubiti in pokopani drugje ali so celo prisostvovali pri zakopu in nato zaživeli skupaj v skupnosti z domačini?”

Glede konjskih skeletov brez glav Mlinar meni, da ob zakopu konji niso bili obglavljeni in da so se lobanje najbrž “izgubile” med gradbenimi in drugimi deli v kasnejših stoletjih, ne moremo tudi mimo vojne vihre med 1. svetovno vojno. Prav tako je bila arheološka raziskava omejena na velikost gradbenega izkopa in najdišče ni bilo raziskano v celoti. Zakop je bil verjetno opravljen v naglici, na kar kaže to, da niso izkopali jame, kot je to prevladovalo na primerljivih svetiščih, prav tako konjski skeleti niso bili odložene v nekem redu, temveč so se deloma prekrivali. Vse je bilo nato prekrito s kamnitim drobirjem in večjimi kamni.

Razstava je v letu in pol obkrožila Slovenijo, iz Tolminskega muzeja so je preselili v Gorenjski muzej v Kranj, gostovala je v Pokrajinskem muzeju v Celju, Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, z Dobrovega pa bo oktobra odpotovala še v Pokrajinski muzej v Koper. Na vprašanje, ali so v dveh letih morda prišli do kakšnih bistveno novih spoznanj, arheolog Miha Mlinar malo za šalo, malo za res odgovarja: “Novost je ta, da se zgodba po skoraj treh letih študija ni bistveno spremenila, kar kaže, da smo bili in verjetno smo na pravi poti. Še vedno pa ostajajo glavna vprašanja kdo so bili, od kod so prišli in zakaj.”

Za zdaj je prevladujoče mnenje, da so prišli k nam iz srednjeevropskega prostora, verjetno kot nekakšna izvidnica ali predstraža, pač v iskanju novega ozemlja v času velike keltske ekspanzije iz srednje na vse konce Evrope. “En valček je pljusknil tudi v Kobarid, ki pa ni isti kot tisti večji, ki je preko Panonije skoraj preplavil Dolenjsko, Štajersko in osrednjo Slovenijo. Tisti Kelti nimajo kaj dosti skupnega s “kobariškimi”, sta prepričana arheologa Miha Mlinar in Teja Gerbec. Gre torej za osamljen poskus direktne poselitve, morda čez prelaze Italije, Avstrije ali Švice, a ne čez Panonijo.

Na potezi je znanost

V času od odkritja najdišča pa do danes je slovenska stroka staknila glave, pripravili pa so tudi mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Latenizacija na prostoru od jugovzhodnih Alp do hrvaško-srbskega Podonavja, ki je bil novembra 2012 v Kobariškem muzeju. Pripravili so ga Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani, Oddelek za zgodovino antike in arheologijo Univerze Alpe-Jadran v Celovcu in Občina Kobarid, sodelovali so arheologi, profesorji iz Avstrije, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in seveda Slovenije. “Kdor zadeve še ni poznal, je ob kobariški najdbi osupel. Kdor je dogodek že poznal, se je strinjal, da gre za unikum, ki mu ni primerjave,” pravi Mlinar.

V prihodnje bo sledila faza znanstvenega raziskovanja, v Tolminskem muzeju pa si prizadevajo, da bi najdbo pokazali tudi na tujem.

KLAVDIJA FIGELJ

---