Vas klenih moških in pogumnih žensk
Kulturni praznik so v soboto v Krpanovem domu v Pivki obeležili s predpremiero filma Na koncu ceste, ki ga je režirala Alma Lapajne, nastal pa je v produkciji Dokumentarnega programa Televizije Slovenija. Televizijska premiera bo drevi ob 20.50 na prvem programu TVS.
Odpri galerijo
Foto: Tina Rakoše
JURŠČE, PIVKA
> Dokumentarni film Na koncu ceste odkriva pogled na vaško skupnost, ki se je znašla na razpotju med tradicijo in prihodnostjo, med spomini na prednike in izzivi časa. “Bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom?” se sprašujejo ustvarjalci filma, ki pravijo, da so Juršče posebna vas, odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu nas.
“Izredno zanimiva se mi je zdela vloga žensk oziroma njihova vztrajnost. Ne le, da podpirajo vse tri vogale pri hiši in v vasi, prevzelo me je, koliko so skozi zgodovino s prestale in kako so v težkih situacijah znale preživeti in peljati življenje naprej. Tudi med obema vojnama. Ena izmed takih je, denimo, zgodba
Antonije Žužek
, ki je bila poročena z italijanskim vojakom. Skozi vse je bila pripravljena iti samo zato, da bi obdržala dom in družino,” je zamisel in bistvo dokumentarca predstavila scenaristka in režiserka Alma Lapajne.
Predpremiere so se, poleg številnih domačih gledalcev - ti so do zadnjega kotička zapolnili dvorano Krpanovega doma -, udeležili tudi člani snemalne ekipe: med njimi direktor fotografije Bojan Kastelic, producentka Tina Rakoše, montažer Milan Miloševič, asistent režije Srečko Smrdelj, asistent snemalca Roman Gostinčar, oblikovalec glasbe Blaž Šivic ter tajnica režije in igralka Tadeja Jenič.
Dodala je, da je to pravzaprav film o njeni osebni izkušnji, o čutenju ženskosti. “A tudi moške sem imela pri tem filmu zelo rada,” se je pošalila in povedala, da so možje zanimivi na drugačen način: “S to primarno arhetipsko energijo, ko kljub temu, da hodijo v službo, obenem tudi živijo z naravo.”
Za dokumentarec so porabili deset snemalnih dni. Kamero so prižgali 9. februarja lani, medtem ko so zadnje kadre posneli še 10. septembra. Sicer pa bi lahko rekli, da je Lapajnetova v teh krajih postala prava domačinka. Že leta poprej ju je namreč s soprogom pot iz Ljubljane popeljala prek Cerkniških gozdov do jurške planote. “Tu se mi je v srce usedel enooki pes Brin, ki sem ga vsako nedeljo dve leti zapored obiskovala in hranila, dokler ga niso smrtno ranili volkovi. In tako sem hkrati spoznala še te trdne, klene prebivalce ter se na koncu odločila za dokumentarec, ki sem ga zasnovala decembra 2012,” je dejala režiserka. Povedala nam je še, da gre v prostem času najraje na podeželje med ljudi, ki niso razvajeni. In prav Jurščani še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari; samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. “Rada imam torej pokončne ljudi. Jasno pa je, da ni vse tako romantično, tudi oni se med seboj kdaj skregajo kot v vsaki vasi in vsaki družini,” je še povedala.
O tem, kakšno je sporočilo sedemdesetminutne dokumentiranosti jurških ljudi na filmskem traku, pa Lapajnetova pravi, da se odgovor skriva v vprašanju domačega duhovnika Nika Štrancarja, ki sklene dokumentarec Na koncu ceste: “Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes? Ali je danes človek človeku res človek?”
LORI FERKO