Valvasor in Alma Karlin v istem kovčku
Prešernova Zdravljica, ki je nastala davnega leta 1844, je svojo vizualno podobo dobila šele pred kratkim. Leta 1944 jo je sicer ilustriral Janez Vidic, a zgolj za bibliofilsko izdajo. K širokemu krogu bralcev tako zares prihaja v slikanici, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, ilustriral pa jo je Damijan Stepančič.
SENOŽEČE> Damijan Stepančič (1969), akademski slikar po izobrazbi, sicer pa večkrat nagrajeni ilustrator, se je Zdravljice lotil kot ... himne: “To ni kar neka pesem. Ves čas sem se zavedal, da mora dobiti vrednost tudi v vizualni podobi.” Želel je, da bi bila smela, sodobna, a ne aktualistična in modna, temveč univerzalna, prebojna: “Ves čas sem moral v sebi vzdrževati nek status, ki me je držal nad vsem; nisem se želel opredeliti za nobeno stran, hotel sem, da bo za vse,” pove medtem, ko kuha figov čaj.
Zdravljica nima kakšne specifične zgodbe, je abstraktna, govori o univerzalnih vrednotah, prijateljstvu, ljubezni, domovini. “Če se jih lotiš dobesedno, se zdijo brezsmiselne. Največ časa sem porabil zato, da nisem vsega napisanega jemal preveč dobesedno. Pomembno se mi je zdelo obdržati nevtralno pozicijo,” pravi Stepančič. A dlje časa, ko je grizel v besedilo, bolj se mu je zgodba začela sestavljati sama od sebe.
“Na začetek sem postavil vaško situlo, kjer je upodobljen prvi pivski prizor! In potem je nastal en lep lok od vaške situle vse do Prešernovega spomenika, ki knjigo zaključuje. Tudi Prešeren na koncu nazdravlja, vsi so enaki, to mi je všeč.” Vezni člen, ki leti od strani do strani, je ptica. Ta je Damijanu kot žival in kot simbol zelo blizu: “So lepe, perfektne oblike in neomejene v gibanju.”
Stepančič je v Zdravljici inovativno in drzno upodobil zgodovinske osebnosti, od Primoža Trubarja, Edvarda Rusjana, Janeza Polde, Jožeta Plečnika, Hermana Potočnika Noordunga, Srečka Kosovela, Kristine Brenkove, Ide Kravanja - Ite Rine, Friderika Ireneja Barage, Rudolfa Cvetka, Rudolfa Maistra, Janeza Vajkarda Valvasorja, Alme Karlin, do barona Žige Herbersteina in Franceta Prešerna. Na vprašanje, kako in zakaj jih je izbral, pa odgovarja: “Ti ljudje mi simbolizirajo vrednote, ki jih Zdravljica opeva! To so nenazadnje ljudje, ki bi jim rad bil podoben; ki bi jih srečal in se z njimi pogovarjal. Z vsakim od njih bi se lahko v svetu pohvalil, kajti to so ljudje svetovnega formata. Špica.”
Zelo zanimiva pa je tudi interakcija med upodobljenimi; ilustratorju so se namreč kar sami od sebe “zložili” v pare: “Trubarja sem želel postaviti na začetek in Prešerna na konec, Valvasorja in Almo Karlin sem želel dati skupaj pri sedmi kitici 'Žive naj vsi narodi ...'” Na vprašanji, zakaj je Rusjanu nadel mavrična očala in zakaj Kosovelu rase mavrica namesto las, pojasni :“Ljubi so mi enigmatski pristopi, po drugi strani pa je vse to v smislu oživljanja portretov.”
Stepančičeva Zdravljica je poligon, kjer se zgodovina zgosti. S tem se razbijajo prostorske in časovne dimenzije. “Prav pred kratkim sem gledal dva filma Tarkovskega, Solaris in Stalker, kjer se prav te časovne in prostorske dimenzije razbijajo. V glavi se vse zgosti, vse figure so lahko prisotne. Knjiga je tudi medij, ki ima ta privilegij, kjer se lahko stvari dogajajo tako, kot se sicer ne morejo. Spomin deluje bolj mrežno in ne tako linearno kot čas.”
Ilustriral je vsako kitico posebej in delal je vse kitice hkrati. “Nisem si mogel dovoliti, da bi ritem padel. Da bi knjiga klecnila.” Puščal je prazne prostore, kjer se oko lahko odpočije, tehtal je razmerja med detajlom in celoto. Na vprašanje koliko časa je Zdravljica nastajala, odgovarja, da kakšni dve leti, na vprašanje, koliko časa bo od nje živel, pa puhne v zrak: “Ne verjamem, da bom sploh kaj živel od nje.”
KLAVDIJA FIGELJ