“V slikarstvu ni prostora za strah”

Slikarski svet 29-letne Jasmine Rojc iz Zalošč na Goriškem je barvit, v njem barve krožijo, se potapljajo in spet vznikajo. Svoje notranje pokrajine je doslej pokazala na nekaj samostojnih razstavah v Sloveniji in Italiji, tokrat pa se prvič predstavlja v slovenski Istri. Razstavo Waves (Valovi) so sinoči odprli v galeriji Insula, kjer bo na ogled do 10. aprila.

Jasmina Rojc in kustos razstave Dejan Mehmedovič   Foto: Maksimiljana Ipavec
Jasmina Rojc in kustos razstave Dejan Mehmedovič  Foto: Maksimiljana Ipavec

IZOLA > Študirali ste v Benetkah, na Akademiji lepih umetnosti magistrirali iz slikarstva in se odločili, da se vrnete v Zalošče. Je bila ta odločitev težka? In kaj je prinesla vašemu slikarstvu?

“Vrnitvi v Zalošče je botrovalo domotožje; ob koncu študija se je namreč večina mojih sošolcev in prijateljev izselila iz Benetk. Sama sem sicer vztrajala še dobrega pol leta po koncu magisterija, potem pa sem se odločila, da pridem nazaj, saj imam tu ljudi, ki so mi blizu, pa tudi dobro se počutim. Sicer pa sem Italijo doživela kot okolje, ki je do umetnosti zelo prijazno in ji je naklonjeno. S slikarstvom tam lahko preživiš, umetnost je cenjena, prav tako umetniki, ki v italijanski družbi še vedno nekaj veljajo.”

Jasmina Rojc, slikarka: “Italijo sem doživela kot okolje, ki je do umetnosti zelo prijazno in ji je naklonjeno. S slikarstvom tam lahko preživiš, umetnost je cenjena.”

Zakaj ste se odločili za študij na beneški akademiji?

“Da bom slikarstvo študirala v Benetkah, sem se odločila, ko sem imela trinajst let. Bilo mi je kristalno jasno, kam me bo odneslo po koncu Umetniške gimnazije v Novi Gorici. Iz radovednosti sem šla pogledat tudi na ljubljansko akademijo, a ko sem na stenah videla, kako so si med seboj podobne risbe študentov, sem vedela, da to ni zame. V Benetkah pa sem takoj začutila svobodo.”

Na vaših slikah z akademije je kraljevala figura, potem pa vas je potegnilo v abstraktni ekspresionizem. Kako in zakaj se je zgodil ta obrat?

“Na akademijo sem odšla, da bi postala realistična slikarka. Sčasoma pa mi je 'akademska dresura' pokazala, da realizem ni moj izraz.”

Kako ste to sprejeli?

“Brez težav. Prvi dve leti sem študirala pri profesorju Carlu Di Racu in v tistem obdobju veliko slikala stopnišča. Vnašala sem jih v abstraktno krajino in potem so začela počasi stopati v ozadje, vse bolj so postajala zabrisana, krajina pa je ostala. Abstrakcija je tako postala moj likovni jezik, saj sem ugotovila, da na ta način veliko laže izrazim čustva, naslikam svoje notranja stanja. Na večini slik so krožne forme, saj je na vseh prisotna dinamika kroženja barv, oziroma občutje valovanja, zato sem tudi izolsko razstavo naslovila Waves - valovi.”

Kako se rodijo vaše krjine?

“Najprej so skice; na list papirja naredim osnutek s svinčnikom, potem ga preslikam z akvarelom. Včasih si pomagam tudi s fotografijo konkretne krajine in skico naredim na tej osnovi, potem pa ustvarjam lastne kompozicije.”

Nekaj slik na izolski razstavi je na velikih formatih, nekaj pa na malih. Kaj vam bolj ustreza?

“Zagotovo veliki formati, saj mi dajejo več zagona in svobode. Z njimi laže 'padem' v sliko in se z njo povežem. Ko delam velike formate, čutim neko ritualnost, na malih pa predvsem razvijam zamisli, ki jih potem izpeljem na velikih platnih.”

Vas ni strah beline, praznega prostora, ki ga ponuja veliko platno?

“Ne. Nekaj časa me je sicer spremljal, a potem sem se z njim soočila in se odločila, da ga naženem iz svojega slikarstva. Tu ni prostora za strah, v slikarstvu moraš biti drzen in pogumen. Če nisi, gledalec to hitro začuti.”

Dejan Mehmedovič piše, da vaše delo vidi kot nadaljevanje tradicije Silvestra Komela, Andreja Jemca in Emerika Bernarda. Se prepoznate v tem nasledstvu?

“Že od malega sem v stiku s slikarstvom Silvestra Komela. Spomnim se, da so me že takrat očarale njegove barve, globina, ki jo ustvarijo, in tista neverjetna svetloba. Mislim, da je vse to videti v mojem slikarstvu. Zelo občudujem tudi vehementno, lahkotno in svobodno potezo Zvesta Apollonia in nemirno, trepetavo črto Zorana Mušiča. To so trije slovenski slikarji, ki me spremljajo že dolgo.”

Vas kaj mika skok v druge medije?

“Za zdaj ne. Trenutno sem povsem zadovoljna z dvodimenzionalnostjo.” (smeh)


Najbolj brano