V iskanju popolnosti ravnotežja

Za Parideja Di Stefana, italijanskega slikarja, ki že nekaj let živi in ustvarja v Izoli, se zdi strast ključna. Lahko jo začutimo v zamahu čopiča, s katerim telesa v maniri velikih renesančnih mojstrov vstavlja v sodoben, nič kaj svetel kontekst.

KOPER > Zaznamo jo v videih, s katerimi svoje slike oživlja, pa tudi v glasbi, ki jo ustvarja tudi z glasbili iz recikliranih odpadkov. Na razstavi Pagus Mundi Magis v galeriji koprskega Pokrajinskega muzeja je skušal združiti in predstaviti vse svoje strasti.

Še preden spregovori o svoji predanosti svojevrstnim renesančnim slikarski pristopom, Paride Di Stefano pojasni, da mora še veliko delati, da ni nikoli zadovoljen, da vsakič, ko konča cikel, že začenja načrtovati novega: “Lahko bi rekel, da sem v nekakšnem iskanju popolnosti. Morda so nas tega naučili. V Italiji sem živel v Rimu, Milanu in Neaplju, kjer sem študiral. V tej deželi najdeš za vsakim vogalom kaj renesančnega ali povezanega z antičnim Rimom. V Italiji čutiš duh klasičnega, iskanja popolnosti, renesanse, ker te obkroža, je v zraku. Na akademiji so bili moji idoli Raffaello, Michelangelo, Leonardo da Vinci. Zlasti Leonardo, ki presega slikarstvo, saj se je ukvarjal z glasbo, z znanostjo, anatomijo, arhitekturo.”

Paridejeva strast do lepote umetnosti, kakor ji pravi sam, presega omejitve tehnike, saj zajema vse, kar ga navdušuje in s čimer skuša navdušiti tudi ostale. Pri tem poudarja, da popol-nost, ki jo zasleduje, ni estetska. “Tudi grdost je lahko popolna. Tudi hrup je lahko popoln. Gre bolj za vprašanje ravnovesja,” poudarja slikar, ki verjame, da se umetnost skriva za površino podob, za vsem, kar je vidno in zaznavno.

Telo kakor beseda

Na tokratni razstavi je na ogled postavil izbor del, ki so nastala v zadnjih dveh letih in pol: cikel Pagus Mundi, ki je bil lani razstavljen na večji razstavi v Trbovljah in v strunjanskem zdravilišču Krka, ogromen triptih Regnum Hominis, ki ga je spomladi predstavil v Cankarjevem domu in nekaj doslej še nerazstavljenih del. Med njimi je tudi najnovejša slika, postavljena na osrednje mesto, saj z njo že začenja novo serijo, ki je v nastajanju.

Za telesa, ki so na veliki večini njegovih del, pravi, da so svojevrstna likovna pisava: “Slikamo lahko na različne načine. Nekdo raztrešči ob steno mehurček poln barve, nekdo drug bo naslikal telo v slogu renesančnih mojstrov. Zame je telo primerljivo z besedo, ki pripoveduje zgodbo. V svojih slikah ne iščem estetske popolnosti na Raffaellov način, popolnost o kateri govorim, se bolj skriva v kompoziciji.”

Telesa na delih so namreč vedno v odnosu z drugimi elementi: na eni strani imamo naravo, na drugi strani znake prisotnosti človeka, sodobnost, zapuščeni industrijski obrat, sušeče se perilo, kolo kot simbol časa, ki ga je vse manj, in celo evropski parlament.

Brez čustev ne gre

S sliko, na katerem ga je upodobil, najneposredneje sporoča nestrinjanje s tukaj in zdaj: “Zeus je ukradel Evropo, spremenjen v bika, na sliki pa imamo stanje, v katerem si kravjo glavo nadene Evropa v podobi ženske, da bi si znova pridobila, kar ji je bilo vzeto.” Slike zaznamujejo tudi detajli, ki priklicujejo okolje, v katerem že več let živi, natančneje Izolo, ki ga je vzela za svojega in kjer si deli atelje s sopotnico, prav tako likovno ustvarjalko Katjo Smerdu.

Na otvoritvi razstave je tudi nastopil z glasbilom, ki ga je ustvaril iz recikliranih predmetov (plastična vodovodna cev, pločevinka, basovska struna, tlačilka, odsluženi zvočniki), s katerim je v živo pospremil enega od svojih umetniških videov. “Vse se začne pri slikarstvu, videoumetnost dojemam kot njegovo nadaljevanje. Slikam omogoča gibanje, dinamičnost, kakršno z oljem na platnu težko dosežeš. Z videom tudi lažje združujem glasbo,” pravi slikar, pri katerem je ljubezen do glasbe vedno hodila vzporedno z naklonjenostjo slikarstvu, le da je pri sled-njem pridobil tudi formalno izobrazbo - na akademiji v Neaplju in na podiplomskem študiju v Milanu. Posebna strast pa je ustvarjanje novih glasbil. “Tudi z zavrženimi predmeti lahko s kančkom domišljije ustvariš marsikaj novega ... Zvok ni klasičen, je nov, drugačen. Izumiti moraš celo novo tehniko,” pojasnjuje Paride, ki od petnajstega leta igra kitaro, zadnje čase pa na novo odkriva čar violine: “Je zelo neposreden inštrument, kot bi bil podaljšek vibracije telesa. Ko igraš violino, celotno telo vibrira, pri čemer je tehnika pomembna, a brez čustev ni nič.” Nič drugače kot pri slikarstvu.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---