V iskanju novih prostorov umetnosti

Mednarodni festival novomedijske umetnosti Pixxelpoint je v polnem teku. Umetnost novih medijev se tokrat predstavlja pod naslovno temo De.fragmentacija inče si jo pozorno pogledamo, uvidimo, da je v iskanju/osvajanju novih prostorov za svoje delovanje, bivanje, obstajanje. Galerija je samo še salon idej ali vmesna postaja v procesu raziskovanja.

Odpri galerijo

NOVA GORICA, GORICA > Kuratorski team BridA - Jurij Pavlica, Sendi Mango in Tom Kerševan, nas je s pojmom defragmentacija že v samem startu preselil v računalniško okolje, kjer zadeva hranjenje podatkov, natančneje preurejanje informacij za doseganje hitrejših časov podajanja te informacije. Torej za optimizacijo, izboljšavo, ki jo v procesu obdelovanja podatkov obvladuje tudi človek, umetnik. Umetnik iz fragmentov sestavlja subjektivno celoto in iz celote nazaj fragmente, jemlje fragmente iz preteklosti in iz njih dela nove zgodbe.

Pričujoči in povabljeni umetniki Pixxelpointa se z naslovno temo povezujejo na različne načine in v galerijski prostor prinašajo etapo v procesu (fragment v celoto) svojih raziskav, ki jih opravljajo drugje, v drugih prostorih. V laboratorijih, na letališčih, v prostorih za samopomoč, wc, v zapuščenih industrijskih obratih, na avtocestah, nekdanjih carinarnicah, likovnih delih iz zgodovine umetnosti, v vesolju, znotraj univerzuma, predvsem pa v prostorih medmrežja in novih medijev.

Protagonisti

“Nekoč sva potovala v Berlin na razstavo in sva zaradi vulkana na Islandiji morala čakati na letališču. Potovala sva z Ryanairom, ki vedno komplicira s prtljago, pa sva si mislila, da če se prikaževa z Lidlovo vrečko, naju bodo pustili, saj bodo prepoznali isti cenovni razred in iste primarne rumeno-modre barve obeh logotipov,” sta povedala avtorjaMark Durkan & Eilis McDonald z Irske, ki skozi sodobno umetnost kreirata nove svetove, detektirata odnose med subjekti in se pri tem zabavata. Zabavna plat umetniškega delovanja je pomembna tudi Avstrijcu Christianu Ruppu, ki je iz poznanih blagovnih znamk sestavil abecedo. “Veliko delam z logotipi in se sprašujem, kako marketing formira svoje blagovne znamke v odnosu do naše percepcije. Ugotavljam, da deluje na principu pogojnega refleksa, saj veste, pes in zvonec, ki ga je obelodanil že Petrovič Pavlov.”

Nekoliko duhovito je danes na festivalu videti tudi računalnik Apple Macintosh SE/30, protagonist osemdesetih let, ki sta ga na Pixxelpoint prinesla raziskovalski tandem Marotta & Russo. A prinesla sta tudi povsem umestno razmišljanje, kako so se naši domovi in mi sami od tedaj spremenili, kaj vse je k nam domov prinesla digitalna kultura osebnega računalništva.

Interaktivnost kot del te kulture razvija Italijan Martin Romeo. Z video instalacijo prikaže zapuščene industrijske prostore Marghere (Benetke), ki pa jo prav mi, gledalci, ko se premikamo po predvidenih kockah na tleh, s telesi ponovno naselimo. Gre za metodo “mappinga”, za projekcijo podobe na določeno realno podlago, s katero avtor pokaže na več možnosti razpleta ter tako digitalno poveže z nadrealnim.

Domačin Primož Bizjak, ki kot fotograf trenutno deluje v Madridu, in Japonec Kensuke Koike, ki kot umetnik živi v Šempasu, v sodobno umetnost vstopata prek fotografije. Bizjak tematizira nekdanje stražarnice in mejo, Koike zbira stare fotografije in jih z natančnimi vrezi spreminja v nove realnosti.

Eno od pomembnih vprašanj sodobnega sveta je vprašanje nove energije. Ali pretvorbe odpadkov v energijo. Osrednji lestenec v galeriji je delo Saša Sedlačka, ki energijo pridobi z recikliranjem iztrebkov, Maja Smrekar pa z bioart projektom Kapaciteta molekularne kolonizacije človeka predlaga pridobivanje hrane iz lastnega telesa. Jogurta Maya, na primer.

V prostore onkraj se podajata vsaj dva projekta. Jani Osojnik v rotundi SNG predstavlja Hidrogizmo, kompleksno zvočno napravo, ki izvira iz sedemdesetih let. Pravi, da ima Hidrogizma posebno mesto v Novi Gorici, saj je prav v sedemdesetih veliko potoval na Kambreško, kjer so imeli umetniško komuno. Danes se veliko ukvarja z (kitajsko) astronomijo in medicino ter je na podlagi raziskav razvil zvezdovid. “V novogoriškem projektu sem ga prikazal na svodu instalacije, sicer pa je to projekt, znotraj katerega se kaže ustvarjalnost v vseh ontoloških sferah: snovni, duševni, energijski, sledni, združevalni.Prvič tukaj sem umetnost prikazal v snovnem in nesnovnem.” Osojnik je bil nad Ravnikarjevo arhitekturo rotunde izjemno zadovoljen, prav v sklopu tega projekta pa je v prostor rotunde začrtal časovni meridian, ki ga Nova Gorica doslej menda ni imela. Njegova ideja je, da bi ga vgravirali za vedno.

Performansu, ki povezuje umetnost in vesolje, smo bili priča tudi v prostoru Alba Gurtner v Gorici, kjer smo spoznali projekt Voyager/140 AU avtorjev Mihe Turšiča, Špele Petrič in Maje Murnik. Projekt prihaja iz središča KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij) in preizprašuje enega največjih dosežkov človeške civilizacije- projekt Voyager.

Mladi val

Kot mladi val letošnjega Pixxelpointa se predstavlja Visoka šola za umetnost Novogoriške univerze, ki domuje v Gorici. Njihovo predstavitev pod naslovom Re-think; Re-edit; Re-use je kurirala Rene Rusjan. Valerie Wolf Gang je pripravila video instalacijo z naslovom Politična reciklaža, v kateri se sooča s sedanjo politično klimo v Sloveniji. Posnetke s političnega parlamenta je postavila v straniščno školjko in tako nakazala prostor, ki naj bi bil za takšne razprave trenutno najbolj primeren, saj se kriza iz dneva v dan poglablja. Obiskovalci instalacije morajo, če želijo pogledati v parlament, pogledati globoko v školjko. Lavoslava Benčić nam je ob svoji video postavitvi povedala, da se ukvarjajo s problemom dodelitve prostorov v bodočem centru umetnosti Rog v Ljubljani. V okviru projekta so pripravili delavnice, v katerih so pripravili nekakšno igro na srečo ter s tem opozorili, da se nekatera območja delijo nelogično. “Ali se res ne moremo zmeniti,” je njihovo končno vprašanje.

Spet drugi projekt (Lavoslava Benčić, Iva Musović, Dunja Danial, Nika Miušković) obravnava vprašanje, kaj se dogaja z zapuščenimi urbanimi prostori. Konkretno gre za bivšo tovarno sladkorja na Reki, ki propada, umetniki pa nimajo prostorov za delovanje in hkrati izgorevajo kot tisti sladkor.

Pila Rusjan obravnava razkol med individualno - umetniško potjo in družinskim ali partnerskim življenjem. Pravi, da se moraš odločiti, kajti današnji čas od profesionalnega umetnika zahteva popolno predanost, ves prosti čas. Kako torej uskladiti oboje, saj je zgolj umetniško delovanje premalo za življenje ... Pila je to domiselno in ganljivo pokazala na primeru Vermeerjeve slike Deklica z bisernim uhanom, ki se, če se ji dovolj približaš, obrne k obiskovalcu, drugi del nje pa odide svojo pot. Tako je pač danes treba delovati/živeti.

KLAVDIJA FIGELJ

---