V iskanju izgubljenega humanizma

“Tiskal sem svoje kritike in članke, kjer sem mogel, sodeloval v kulturnem pogonu, zavzemal kolikor mogoče jasna stališča in zapisoval sodbe zmeraj le v lastnem imenu,”v novi knjigi Izgubljeni čas pravi dr. Andrej Inkret.

Andrej Inkret je književni in gledališki kritik, esejist, profesor dramaturgije in teatrolog, po lastnih besedah počasen in plah človek, ki so mu tuji vseznalstvo, agresivnost in cinizem.

Resnicoljubno dodaja: “Zdaj, ko sem zrelejši in nimam več veliko časa pred seboj, se mi večkrat prav depresivno zazdi, da sem zapravil življenje s tem parazitiranjem na drugih iz dneva v dan, ustvaril pa bolj malo svojega.”

S “svojim” očitno misli na leposlovno pisanje, v katerem se je zamlada sicer preizkusil, kasneje pa zaslovel zlasti kot kritik, natančen in poglobljen presojevalec domače leposlovne in gledališke ustvarjalnosti, ki ga je Drago Jančar razglasil za nič manj kot “literarnega papeža”.

Inkretovi sedemdesetletnici se je založba Modrijan - prav pri njej je predlani izdal izvrstno Kocbekovo biografijo In stoletje bo zardelo - poklonila z natisom knjige nekako proustovskega, celo avtorju skrivnostnega naslova Izgubljeni čas. Je Inkret zbirko besedil, poprej že objavljenih v revijah in drugod, takole naslovil, ker sluti, da je s premišljevanjem in pisanjem zgolj zapravljal prehitro bežeči čas, ali ker ugotavlja, da smo Slovenci izgubili dve desetletji, kolikor je minilo od zanosne dobe osamosvajanja?

Res pa je tudi, da je težko nasloviti knjigo, ki združuje sicer povečini zelo dobra, a sila raznorodna besedila, ne da bi jih povezala v smiselno celoto. V uvodnem razdelku se zvrstijo daljši esej o legendarnem profesorju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem kompleksnem odnosu do partizanščine in revolucije, zapisi o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomirju, Šeligovih in Jančarjevih delih ... Sledi 36 kolumn, ki jih je Inkret pod naslovom Na robu v Naših razgledih objavljal v letih 1989-1992 in v njih povečini zgroženo beležil krvavo razsutje Jugoslavije, kot humanist ogorčeno opazoval, kako v vsesplošni blaznosti propadajo vsakršne materialne, zgodovinske in kulturne dragocenosti.

Vmes se znajde še kaj, denimo zapisa ob smrtih Marjana Rožanca in Josipa Vidmarja, tretji predal zapolnjujejo štirje intervjuji, v katerih Inkret kritično premišljuje o kritiki na Slovenskem, portretira kulturni in širši družbeni svet svojega časa, pripoveduje o ukvarjanju z obsežno zapuščino Edvarda Kocbeka, bržkone najprijetneje pa preseneti s sklepnim esejem O izgubljenem času; dvajset let pozneje, edinem novem v knjigi. Na desetih, enajstih straneh skicira našo mizerijo: obžaluje, da so premnogi naši oblastniki - izvoljenci ljudstva! - zgolj z etiko in moralo skregani povzpetniki in grabežljivci, da je absolutno merilo vsega postal denar, da Slovenci “očitno sploh ne jemljemo resno nujne delitve oblasti med zakonodajno, izvršilo in sodno vejo”, v družbi pogreša tehten premislek o slovenski zdajšnjosti in prihodnosti ter vidi, da se po deželi razraščajo “le draginja in depresija, slabo počutje, brezposelnost, beg možganov in neskončno saniranje bank, brezupno varčevanje na vseh koncih in krajih, zraven pa stari, zatohli slovenski špetirji”.

Ne bi bilo slabo, ko bi se sklepni zapis Inkretu razrasel v novo, resnično novo knjigo. ANDRAŽ GOMBAČ

---