V gledališče po kruh

V Avditoriju Portorož se te dni intenzivno pripravljajo na četrtkovo slavje ob 40-obletnici delovanja, ki mu že v soboto sledi 32. festival Melodije morja in sonca. Sredi julija pa bodo gostili že 34. Piranske glasbene večere, ki bodo tudi tokrat prinesli vrhunsko klasično glasbo. Na četrtkovi novinarski konferenci pa je marsikoga presenetilo, da je predstave za novi gledališki abonma letos izbral Boris Kobal.

Boris Kobal
Boris Kobal 

PORTOROŽ>Borisa Kobala, ki je minulo sezono z Sergejem Verčem in Jašo Jamnikom umetniško vodil Slovensko stalno gledališče v Trstu in je trenutno “na svobodi”, so v Avditoriju kot zunanjega sodelavca povabili k sodelovanju že pred enim letom. Po besedah direktorja Avditorija Marka Česnika so želeli “sestavili tako resen kot lahkoten abonma s sporočilom”. Kobal je imel na voljo 20.000 evrov, a je prepričan, da je za malo denarja “dobil veliko muzike, in to dobre”, saj so bila po njegovih besedah nekatera gledališča pripravljena tudi nekoliko znižati ceno predstav.

> Koga pričakujete na predstavah?

“Zaradi logistike, bi rekel, da občinstvo iz obalno-kraške regije s Trstom vred.

V abonmaju, s katerim želi Avditorij zvišati število abonentov za 10 odstotkov, so predstave: Vitez čudes Lopeja de Vege (Mestno gledališče ljubljansko), Knapi slikarjiLeeja Halla (SLS Celje), Hagada (Mestno gledališče ljubljansko) Gregorja Čušina, Nežka se moži (SNG Drama Ljubljana) Vinka Möderndorferja, KurbaVedrane Rudan (Gledališče Glej) in Kobarid '38, kronika atentataDušana Jelinčiča v Kobalovi priredbi (Slovensko stalno gledališče Trst).

>Tudi turiste?

“Ne, nanje je težko računati. Sicer bi pa zaradi tujih turistov morali razmišljati tudi o podnapisih. Vodstvu sem omenil, da bi bilo dobro razmisliti, če bi morda Avditorij v prihodnje v poletnem času produciral lastno predstavo, ki bi lahko bila večjezična ali celo brezjezična. A tu smo spet vezani na denar, ki ga ni. Sicer pa je treba najprej videti, kakšen bo učinek sezone. Portorož ima to smolo, da ima zelo lepo dvorano, a je ogromna. Privabiti 500 ljudi ni lahko.”

>Ali mislite, da so trije gledališki abonmaji na 30 kilometrih - abonma SSG Trst, Gledališča Koper in Avditorija Portorož - sprejemljivi? Ali ne gre za medsebojno konkurenco?

“Ja, absolutno gre za konkurenco, ki je verjetno neizbežna. Ne le tu, ampak tudi sicer je v Sloveniji sodelovanje med ustanovami zelo problematično. Ampak po drugi strani: zakaj pa ne bi imeli Portorož, Izola, Koper, Trst, pa še Sežana ali morda Ilirska Bistrica svojih abonmajev? Nič nimam proti, da je veliko ponudbe. Vprašanje je, ali je zaradi tega manj odjemalcev in ali so ti bolj razpršeni. Nekateri se odločajo tradicionalno, drugi krožijo. Zato sem predlagal, da že zdaj začnemo z vpisovanjem abonmajev. Da ne bodo igre že zaključene.”

>Kdo bi utegnil reči, da se greste nelojalno konkurenco.

“To je zelo relativen pojem. Konkurenca je zmeraj lojalna, če se meri po kakovosti ponudbe.”

>Kakšna je rdeča nit vaših predstav?

“Želeli smo splesti komedijsko in dramsko rdečo nit, rdečo nit sodobnega in klasičnega, rdečo nit dobrih igralcev, dobrih predstav ... Mislim, da je program kakovosten.”

>Pred leti se je veliko govorilo o Kulturnem centru slovenske Istre, v katerega naj bi se povezale kulturne ustanove tega prostora. Gledališče Koper in Avditorij sta celo skupaj oblikovala program. Govorilo se je celo o povezavi treh primorskih gledališč. So povezovanja sploh še verjetna?

“Ne. Iz prve roke lahko povem svojo izkušnjo iz kratkega obdobja v tržaškem gledališču: mi nismo uspeli prepričati novogoriškega in koprskega gledališča, da bi skupaj s Tržačani sestavili gledališko fronto in eno skupno predstavo na leto. Tako bi bili vsi zmagovitejši in bi drug drugega podprli. Povabili smo javne ustanove, ki imajo svoje ansamble, a vsaka okopava svoj vrtiček. Prepričan sem, da se bo prej ali slej zgodilo, da bo po takem sistemu udarila država, kar na nek način že napoveduje. Torej, da bo združevala, kar pa v resnici ne pomeni združevanja, ampak zapiranje vsaj ene hiše. To pa ni več sodelovanje. Za Avditorij pa mislim, da bi moral vsaj poleti dobiti mednarodno dimenzijo, ne zgolj istrsko. Moral bi imeti širši pridih, zaradi prostora, ki ga nudi, zaradi prepoznavnosti Portoroža. Morda bi morali v španoviji s dvema, tremi državami, poiskati primerne evropske razpise. Tu je ena strahotno velika infrastruktura, ki je zazrta samo v naš prostor, ta pa je zanjo premajhen.”

>Za konec: se počutite kot blagovna znamka?

“O tem ne razmišljam. Morda so me malce res tako predstavili ...”

>Nenazadnje z vašim zapisom na abonmajski zloženki vabite “po kruh”.

“Če je to pripomoglo k stvari, z veseljem ... Če ni pripomoglo, sem zgolj eden od tistih, ki je poskusil z dobro voljo. A sem resnično zadnji, ki bi se prodajal kot blagovna znamka.”

>Vendar niste delali brezplačno.

“Znesek je minimalen, šlo je skorajda za prijateljski dogovor. Ampak se ne pritožujem.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano