Utopija je lahko model

Po odhodu iz vasice Dordolla verjameš, da posameznik še lahko spremeni svet; da en sam človek z vizijo lahko vpliva na skupnost ter da kultura oziroma umetnost nista namenjeni sami sebi, ampak da se s pomočjo njiju lahko omogoči celo preživetje.

Odpri galerijo

DORDOLLA > Lokacijo so “zavohali” člani Unikuma - Kulturnega centra univerze v Celovcu, ki tudi sicer v svojih projektih raziskujejo krajino in iščejo posebne kraje Koroške, Furlanije, Krasa, Istre, Primorja in pripravljajo umetniško zasnovane pohode, publikacije, dogodke. Glede vasice Dordolla v dolini hudournika Aupa, ki leži med Tolmezzom (Tolmečom) in Pontebo (Tabljo), blizu mesteca Moggio Udinese oziroma Možeca, so v Unikumu zapisali, da ta odročna vasica ni le posebna v pokrajinskem in arhitektonskem smislu, temveč da je hkrati simbol za neupogljivost in optimizem.

Obratna tendenca

Medtem ko mnoge vasi v regiji trpijo zaradi odseljevanja in gospodarskega propadanja, daje Dordolla nenavadno živahen videz. Zato se gre zahvaliti peščici ljudi, ki so se - v nasprotju z vsako ekonomsko logiko - odločili ostati v vasi oziroma se tu ustaliti in (pre)živeti kot gostilničarji, kmetje ali umetniki.

“Z ženo Marino nisva veliko razmišljala, enostavno sva se odločila in pred devetimi leti začela tu živeti. Kot agronom nisem želel delati v pisarni, zato sem se odločil, da bom kmetoval. Videl sem, da tu nihče ne obdeluje zemlje, zato sem se lotil dela. Za razliko od Avstrije, kjer so velike in zaključene kmetije, tu še obstaja vaška skupnost in všeč mi je, ker lahko vplivam na to življenje, spodbudim skupnost, da sodeluje pri moji utopiji,” pove Kaspar Nickles, gonilna sila vasi.

Zunanja znamenja vitalizacije se kažejo v obnovljenih suhih zidovih, očiščenih poteh, preoranih njivah, dostopnih pašnikih in, nenazadnje, v številnih gradbiščih.

Dordolla pa je tudi kraj umetnosti in kreativnosti, na njune sledi naletimo ob vsakem koraku. “Projekt Večno gradbišče je poskus poklonitve družbenopolitičnemu potencialu tega lokalnega eksperimenta z umetniškimi intervencijami. Pri tem modela Dordolla ne želimo poveličevati kot kontrapozicijo turbokapitalizmu, temveč tematizirati tudi njegov možni neuspeh,” pišejo člani Unikuma, ki so se povezali s Postajo Topolove in Morenom Miorellijem, ki je v vas povabil umetnike in ustvaril zanimivo pot, ki s pomočjo umetniških instalacij govori o utopiji Dordolla, ki je postala realnost, celo model.

Zavedajo se in vseskozi poudarjajo, da se nahajajo na stiku romanskega, germanskega in slovanskega sveta. Povabili so umetnike iz Avstrije, Slovenije, Italije, in Velike Britanije, ki so jim socialne utopije vodilo in za to veliko tvegajo. Vizualna povezava razstave so prazna poslopja, zapuščene in napol zgrajene hiše in “večna” gradbišča v središču vasi in njeni okolici, ki simbolizirajo nedokončanost in neuspeh. Na omenjenih lokacijah so postavljene inštalacije in skulpture, ki so na ta način začasno predane javnosti.

Britanski mojster zvoka Jez Riley French je denimo skonstruiral posebne mikrofone in posnel zvoke, ki jih sicer ne slišimo. Zato smo slišali mravljo, ki je jagodo. Italijanski umetnik Giacomo Nicola Manenti je v enem samem dnevu privlekel 19 odsluženih železniških tramov in jih pokončno postavil sredi travnika ter jih zbudil k novemu življenju. Goriški umetnik Ernesto Paulin, ki deluje kot “šaman”, je nad vasjo zgradil kanu, ki je v mnogih šamanističnih kulturah priljubljeno transportno sredstvo za potovanje v svet duš ter na njem izvedel performans - z lokom je izstrelil puščico v dolino. Avstrijski umetnik Gerhard Pilgram je v izviru nad vasjo videl izvir večne mladosti in izpostavil element podjetnosti, ki bi Dordolli morda služil ... Novogoriška režiserka Anja Medved je posnela ganljiv video portret o človeku, ki je že kot otrok sanjal, da bo zgradil elektrarno na hudourniškem potoku in te sanje dosledno uresničuje.

Film o “novi divjini”

Dordolla je pritegnila tudi Londončana, Christopherja in Sarah. Christopher Thomson pove, da je leta 2008 prišel Kasparju pomagati spravljati seno in ... ostal. “Name je naredila vtis pokrajina, še nikoli nisem videl tako komplicirane pokrajine, ki se poleg tega tako spreminja. Ko jo pogledaš enkrat, dobiš en vtis, a ko nadaljuješ z opazovanjem, odkriješ toliko različnih ravni, toliko nekih znakov, zgodovinskih plasti. Tega v Angliji ne vidiš, tam se je industrializacija začela že pred 250 leti in ljudje so pozabili, kako je v bistvu izgledala.” Tu namerava Christopher, ki je v Londonu študiral film, posneti film o novi divjini, pri čemer z novo divjino označuje zapuščene kraje, kjer je nekoč živela skupnost in oblikovala naravo po svojih življenjskih potrebah. “Menim, da bo v prihodnosti veliko govora o teh območjih, kajti kmetijstvo se drastično spreminja. Poglejte po svetu, vse bolj se deli na tri cone; območja, kjer je industrijsko kmetijstvo, mesta in divjina. Sam ne bi želel živeti v takšnem svetu, kajti to je nezdravo. Zavzemam se za drugačno kmetijstvo, ki temelji na biodiverziteti, na povezavi mest s pridelavo hrane.” O teh vprašanjih namerava posneti film, prav ta hip zbira sredstva preko crowdfoundinga - množičnega financiranja. Za zdaj ima zbranih 67 odstotkov, na razpolago pa še 47 dni.

KLAVDIJA FIGELJ

---