Ustvarjena drug za drugega ...

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča so uprizorili še zadnjo premiero sezone, sodobno dramo 24 ur avtorice Simone Semenič. Gre za izvirno gledališko pisavo, drzno formo, a igralsko precej zahtevno delo.

NOVA GORICA> Drama 24 ur (2006) Simone Semenič, dramatičarke mlajše generacije, doma iz Ajdovščine, je bila prvič javno prebrana oziroma bralno uprizorjena še istega leta v New York Theatre Workshop, kar ima tudi svoj simbolni pomen. V New Yorku kot največjem centru postmodernega zahodnega sveta, se je bralo besedilo, ki govori o najbolj občutljivih spremembah v življenju sodobnega človeka: o njegovih medsebojnih odnosih v svetu vseh mogočih navideznih resničnosti.

Zgodba je na videz preprosta: nastopata dva para (moški - ženska), torej štirje igralci. Prvi par sta moški (Miha Nemec) in ženska (Arna Hadžialjević), ki sta se izgubila v rudniku in iščeta izhod; drugi par pa sta ločenca (Radoš Bolčina in Ana Facchini), ki v hotelski sobi iščeta iskrico nekdanje ljubezenske sle. O prvem paru ne vemo natančno, v kakšnem razmerju sta, o drugem pa izvemo, da sta se nekoč ljubila, vendar je ta ljubezen temeljila bolj na telesnem stiku. Še celo sedaj, ko sta ločena (in vsak od njiju ponovno poročen) premišljujeta, če je še kaj upanja zanju in hočeta na vsak način to dokazati s spolnim odnosom.

Psihoanalitiki bi ju imenovali “nemogoči par”, torej par novih generacij, ki je izgubil iluzije in je poln neizpolnjenih pričakovanj, ko moški ni več (stabilen) moški, in ko je romantika (“Ustvarjena sva drug za drugega”, mit o nesmrtni ljubezni) le še puhla krilatica v reklamah. Sanjajo sicer o dolgotrajni ljubezenski zvezi, a nezmožnost, da bi jo dosegli, stopnjuje iskanje novih poti. S tega vidika je inventivna ideja režiserja Jake Ivanca, da je drugi par zamaskiral v Elvisa in Marilyn ter s tem še poudaril, da so fantazme ena najbolj bistvenih sestavim erotike.

Oba para sta ves čas hkrati na odru, v prostoru, ki ga je avtorica v dramskem tekstu definirala takole: “Oder predstavlja dva prostora hkrati; sodobno hotelsko sobo in zapuščen jašek rudnika. Prostora nista drug ob drugem, ampak sta oba na istem mestu; zavzemata isti del odra.” Na tem mestu torej nastopi hkratnost dogajanja, ki se na trenutke spreminja v presečišče množic, lahko tudi v ego in super ego, a nastane tudi problem, saj prvi par nekako ne najde svojega prostora na odru ali pa ju drugi par povozi s svojo kompleksnostjo.

Radoš Bolčina je duhovito upodobil “nestabilnega” moškega, Ana Facchini pa je moč sodobne ženske že tako fizično poosebila in še veliko več: upodobila je tisto žensko, ki nas spomni na zgodbo, ko je Zeus vprašal modreca Teresiasa, kdo je deležen največjega užitka. Odgovoril mu je, da je ženska deležna desetkrat več užitka kot moški. To je lik, pred katerim jo šibak moški ucvre. In mogoče edina, ki ve, da je (po Lacanu) ljubezen edina, ki dopušča užitku, da sestopi k želji.

Poseben fenomen predstave so spemi oziroma slamnata pošta, ki pomenijo vdor praznih besed in retuširanih podob, želja, fantazem, reklam, tistega, česar nismo želeli. Reklam, ki so perverzni superego in nam velevajo, naj uživamo. uživamo sedaj, čim več in čim dlje in dokazujejo, da je naša želja res želja drugega. Vizualno so to vrivanje želja, črk in slamnate pošte z videom ponazorili Jaka Ivanc, Nejc Saje in Jasmin Talundžić iz Propagandne produkcije; kostume, ki še dodatno ločijo oba para, je zasnovala Ana Matijević, glasbo Saša Kalan in Davor Hercog - zavod Sonolab, luči je oblikoval Samo Oblokar.KLAVDIJA FIGELJ

---