Upanje do konca sveta in naprej

Že začetek je zapleten: v zastekljen studio na gledališkem odru stopijo trije igralci v vlogah igralcev, ki snemajo radijsko igro o nenavadnem srečanju devetindevetdesetletne starke in mladega poeta.

TRST > V Modernih nô dramah, ki so jih v četrtek premierno uprizorili v Slovenskem stalnem gledališču Trst, je eden najpomembnejših japonskih umetnikov minulega stoletja Jukio Mišima (1925-1970) priredil in posodobil tradicionalno japonsko gledališko zvrst, v kateri se prepletajo drama, ples in glasba. Približati jo je želel zahodnemu svetu, tako da bi bilo njegove enodejanke “mogoče uprizarjati tudi v newyorškem parku”.

Igre, v katerih Mišima tenkočutno tematizira ljubezen, osamljenost, čakanje in minevanje, je s pomočjo francoskega prevoda poslovenila Marija Javoršek, režiserka Mateja Koležnik pa jih je precej predrugačila in premetala - v pomoč ji je bil dramaturg Goran Ferčec - ter divji dramski kolaž na mali oder tržaškega teatra postavila s skladateljem Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, koreografom in kostumografom Matijo Ferlinom in scenografom Mauriciem Ferlinom.

Igralci Nikla Petruška Panizon, Lara Komar, Luka Cimprič, Primož Forte in Romeo Grebenšek v prepletu petih enodejank upodobijo daljšo vrsto likov, mnoge zgolj v formi radijske igre. Nosilna je drama o nekdanji gejši Hanako (z žarečo razigranostjo in otroško naivnostjo jo upodobi Lara Komar), ki se je zaljubila v eno svojih strank, mladeniča iz Tokia, po katerem zdaj koprni v stanovanju vanjo naskrivaj zatrapane osamljene slikarke (trpko resnobna Nikla Petruška Panizon). Ko se dolgo pogrešani in strastno pričakovani mladenič (Luka Cimprič) naposled prikaže, ga dekle ne prepozna in raje ostane pri slikarki - bistvo njene sreče namreč ni v skupnem življenju z izbrancem, marveč onkraj razuma, v samem čakanju, ki ohranja “droben plamenček upanja na vrhu skoraj dogorelega stenja Hanakinega šibkega hrepenenja”. Mimogrede, tule se Mišima zanimivo približa Cankarjevemu hrepenenju, pri katerem je prav tako pomembna pot, ne cilj.

Med drugimi enodejankami, ki vdirajo v temeljno, še posebej izstopa presunljiva zgodba o fantu, oslepelem med bombardiranjem mesta. Med prerekanjem svojih biološki in rejniških staršev z ognjeno rdečino obsijani poba (Luka Cimprič) sestopi z odra in v prizoru, s katerim se predstava tako dobesedno kakor v prenesenem pomenu najbolj približa občinstvu, slikovito pripoveduje, kako je doživel konec sveta.

Manj se obnese sicer zanimiva in drzna odločitev za prizorišče, ostro razcepljeno v dve kocki. Levi del predstavlja, v gledališkem listu utemeljuje dramaturg, “prostor fikcije, pravzaprav odrske reprezentacije vsebine”, medtem ko ima zastekljeni desni del “vlogo mehanizma, ki fikciji v levem delu služi kot dodatni element igre ali kot komentar na to igro”, poleg tega pa v desnem delu kraljuje glas, kakor v levem telo. Morda res drži, da “njuna formalna razdeljenost vzpostavlja dinamičnost znotraj dualističnih struktur nô gledališča”, a tako kompleksen koncept obenem nedobrodošlo zapleta odrsko dogajanje in gledalcem otežuje spremljanje in razumevanje predstave, že tako prenapolnjene z eksperimentiranjem, razkošnim okrasjem, premori, upočasnitvami, metadramskimi prvinami in drugim.

Največ razlogov za godrnjanje pa imajo gledalci na stranskih sediščih: tisti na skrajni levi nimajo pregleda nad celotnim dogajanjem v desni škatli, vseh kotičkov leve pa ne more zaobjeti oko sotrpinov na desnem robu avditorija.

ANDRAŽ GOMBAČ

---