Umetnost, ki izgine v življenju

V Moderni galeriji so sinoči odprli veliko pregledno razstavo o delovanju Marka Pogačnika, ki govori o njegovem petdesetletnem prizadevanju za novo definiranje razmerja med umetnostjo in družbo. Naslovili so jo Umetnost življenja - življenje umetnosti, na ogled bo do 4. novembra.

LJUBLJANA> “Sam naslov razstave je moj moto z začetka sedemdesetih let, ko smo se s skupino OHO odločili, da se ukinjamo in da skušamo priti z umetnostjo bliže življenju. Takrat je nastal moto umetnost življenja, ki pa se mu je kmalu pridružil še drugi del, to je življenje umetnosti,” je na včerajšnji novinarski konferenci dejal Marko Pogačnik in dodal, da tako poteka tudi njegovo delo, v katerem se umetnost velikokrat spusti v življenje in v njem izgine. Spomnimo se le na komuno v Šempasu, ko so začeli s poljedelstvom. “A potem se umetnost naenkrat spet pojavi. Zanima me jezik umetnosti, zanima me, kako umetnost vedno najde različne izraze.”

Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac je na včerajšnji novinarski konferenci dejala, da iz Moderne galerije največ del sposojajo prav od skupine OHO, in na različne razstave in kontinente, kar vse kaže na veliko mednarodno priznanje skupini.

Pokrajina kot energijsko telo

Kustos razstave Igor Španjol je kot prevladujoči medij na razstavi izpostavil risbo, ki spremlja vso umetnikovo pot, kot izhodiščno točko pa izpostavil (po)krajino. “Ključnega pomena je dejstvo, da Pogačnik pokrajino razume kot sintezo naravnih in kulturnih danosti, oziroma kot energijsko telo, ki ga opredeljujejo energijski tokovi in točke,” je dejal Španjol. Razstava je razdeljena na pet delov, vsak del je svoj prostor in vsak prostor je instalacija zase. Začne se z njegovim sodelovanjem v gibanju in skupini OHO med letoma 1965 in 1971. Druga dvorana je posvečena ustanovitvi “Družine v Šempasu”, poljedelske in umetniške komune, ki je hkrati delovala kot duhovni center. Danes se ta smer izraža v obliki sodelovanja s Skupino za umetnost VITAAA in s skupinami LifeNet pri postavljanju geopunkturnih krogov po svetu. V tretji dvorani je osrednja instalacija, v četrti sledimo Pogačnikovim interakcijam s političnimi procesi, denimo uporu zoper vojno v Vietnamu (1968) in prispevku pri osamosvojitvi Slovenije v obliki državnega grba. Peta dvorana prikazuje Pogačnikovo risbo od šestdesetih let do danes, njegove interpretacije starih mojstrov in njegova knjižna dela.

“S svojo občutljivostjo vsa ta desetletja opazujem in skušam občutiti, kje so šibke točke kulture ali civilizacije. Tiste točke, ki so zapostavljene, zatrte, pozabljene. Potem se usmerim v tisto smer, kajti znanost zaradi svoje zastarele paradigme ne more iti globlje v področje zavesti zemlje, narave, angelskih svetov ..., “ pravi Pogačnik.

Osrednja dvorana - izkustveni prostor

Instalacija v glavni dvorani, narejena prav za to razstavo, je posvečena zemeljskim spremembam. Zadnje čase Pogačnik namreč največ dela na področju ekologije in zemeljskih sprememb, zanima ga, kaj se dogaja z našim planetom. Instalacija je seštevek njegovega raziskovanja, ki poteka že od leta 1965 in zadeva naravo prostora. “Tu gre za model, s katerem se zadnja leta ukvarjam, to je dvanajstdimenzionalni prostor. Razvil ga je nemški fizik Burkhard Heim v 50. in 60. letih, sam sem se z njim srečal in sodeloval. Zanima me, kako bi bilo mogoče tako kompleksen prostorski koncept prevesti v neposredno izkušnjo. To pomeni, da bi človek, ki stopi v ta prostor, lahko začutil različne razsežnosti, od božanskih, angelskih do ozemljitve v materiji, življenjskih procesih Zemlje.” S pomočjo kozmogramov, stekla in peska naj bi instalacija delovala kot izkustveni prostor.

Pogačnik namreč išče možnosti, kako iz zagate spraviti naš planet in meni, da se pot odpira v smeri preobrazbe časovno prostorske strukture, ki pa je danes hudo izčrpana in potrebuje regeneracijo in prenovo. KLAVDIJA FIGELJ

---