Umetnost je ženskega spola

Umetnost je ženskega spola, je prepričana kustosinja Monika Ivančič Fajfar, in to tudi dokazuje. Tokrat na nežnejši spol kaže v fotografijah. Razstava v Kulturnem domu v Bovcu je na ogled do konca meseca.

BOVEC> Cikel Umetnost je ženskega spola v sklopu skupinskih razstav nastaja od leta 2008. Kustosinja projekta je Monika Ivančič Fajfar, ki se v zadnjih letih aktivno predstavlja na likovnem prizorišču. Cilj tega projekta je usmerjen v raziskavo in predstavitev aktualne produkcije slovenskih avtoric, ki ustvarjajo na področju klasičnih likovnih medijev, ena od pomembnih plati pa širjenje vezi med avtoricami, razstavnimi prostori in občinstvom. V tem sklopu smo že videli razstave Slika je ženskega spola (2008), Skulptura je ženskega spola (2009), Grafika je ženskega spola (2010), ta hip pa je v Kulturnem domu v Bovcu (pred tem pa v galeriji Rike Debenjaka v Kanalu) na ogled Fotografija je ženskega spola. V prihodnosti bodo tako predstavljene še avtorice, ki se izražajo v mediju ilustracije in keramike.

Fotografija je ženskega spola

Na razstavi Fotografija je ženskega spola je Ivančičeva izbrala dela Ane Sluga, Špele Volčič, Tanje Verlak, Urške Boljkovac, Urške Nine Cigler in Vanje Bučan. To so ustvarjalke, ki so aktivne fotografinje oziroma fotografski medij uporabijo v polju likovne umetnosti.

Špela Volčič, denimo, se s fotografijo spušča v interpretacijo flamskih baročnih tihožitij, le da so slednje naročali bogati meščani, ki so drago plačali perzijske tulipane, Špelini cvetovi pa so cenen kitajski kič. Vprašanje, ki se na tem mestu poraja je, kakšno je razmerje med (zgolj) videzom in resničnostjo, originalom in ponaredkom, umetnostjo in kičem, med slikarstvom in fotografijo.

Sploh pa je bil odnos med slikarstvom in fotografijo ključen tudi pri sami zasnovi fotografske skupinske razstave. “Nabor izbranih avtoric je zelo raznolik: nekatere k fotografiji pristopajo na bolj klasičen način, druge bolj eksperimentalno; nekatere izpostavljajo umetniško idejo, ki ji fotografija zgolj omogoči fizično 'telo', druge fotografijo vidijo kot pripomoček za slikarsko delo ali dokumentarni zapis estetike vsakdana,” pojasnjuje Ivančičeva.

Mit o fotografiji je padel

Mitu, da fotografija med upodabljajočimi umetnostmi najbolj avtentično prikaže realnost, že zdavnaj ne verjamemo več, je prepričana kustosinja. Odnos med realnim in upodobljenim, med fikcijo in resnico, med življenjem in umetnostjo, je na tehtnici tudi na tej razstavi. Ana Sluga gre v stare družinske albume in fotografira družinske člane, jih digitalizira, s pomočjo računalniškega programa spremeni v moduliran raster - vzorci iz pik posnemajo grafično tehniko sitotiska, ki deluje opartistično. S tem dobi avtorica slikarsko predlogo.

Da fotografija ni nujno dokument, pove Tanja Verlak s serijo, ki je nastajala v New Delhiju in New Yorku. A čas in prostor nista razvidna, niti pomembna, kajti zaveda se, kakšna bremena estetskih in funkcionalnih zahtev so bila naložena fotografiji kot mediju. Zato jo osvobaja pripovednosti, posnemanja stvarnosti in estetiziranja realnosti. Je zgolj zaustavjen, zamrznjen čas, tišina.

Urška Boljkovac se ukvarja z gledališko fotografijo, skozi svoje delo nam sporoča, da fotografija ni posnetek tega, kar je (bilo), ampak je samostojna stvaritev. Urška Nina Cigler je postala fotografinja, zatem ko je bila že nekaj časa slikarka, zato je tudi njen fotografski slog izrazito slikarski. V iskalo njenega fotoaparata se zato najraje ujamejo detajli, ki imajo slikarske značilnosti - barve in barvne harmonije, teksture, dekorativni vzorci in ritmična likovna ponavljanja. Fotografija Vanje Bučan je razpeta med dokumentarno in inscenirano fotografijo, pravi pa nam, da meja tudi tukaj ni dosledno in ostro začrtana.

KLAVDIJA FIGELJ

---