Umetnost ima rada napake

V piranski galeriji Hermana Pečariča v Piranu bo še do konca februarja na ogled razstava akademske kiparke Katje Smerdu Roka in znak. To je njena prva samostojna razstava, na njej pa so razstavljeni žični objekti in kaligrafski zapisi, ki so nastajali v letih od 2005 do 2011.

 Akademska kiparka Katja Smerdu Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Akademska kiparka Katja Smerdu Foto: Zdravko Primožič/Fpa

IZOLA > Katja Smerdu je nevsakdanja, občutljiva in nadarjena.

Srečali sva se v njuni galeriji Apeiron (starogrška beseda po filozofu Anaksimandru pomeni neomejen vir sveta, nanaša se tudi na začetek obstoja, bivanja) v Izoli. Prostore zanjo sta namreč s fantom, ki je slikar, sicer pa je doma v južni Italiji, dobila v najem septembra lani. Najemnina sicer da ni visoka, a jima predstavlja skupaj s stroški vseeno precejšen znesek. Ko jo mimogrede povprašam, kdo so kupci, odgovarja, da zelo različni ljudje, po izobrazbi in tudi po premožnosti: “Zdi se, da kupujejo takšne stvari tisti ljudje, ki se skušajo upreti tej popolni materializaciji sveta, v katerem živimo, in jih vodi občutek za lepo.”

Nives Marvin, umetnostna zgodovinarka: “Katja Smerdu ima že profiliran osebni slog, ki jo zapisuje v tisti krog ustvarjalcev, ki z intimnim spoštovanjem do preteklih obdobij snuje - kljub njenemu hotenemu in doslednemu ročnemu ustvarjanju - svežo in sodobno občuteno avtopoetiko. Kot šolani kiparki ji likovni medij v najširšem smislu besede nudi različna področja raziskovanja in izpovedovanja, a vedno tako, da ohranja sebi lastno entiteto. Le-ta je določljiva v vnaprej domišljeni kompoziciji in vsebinski izpovedi ter v dosledno skrajno precizni manualni realizaciji.”

Katja Smerdu, ki se je leta 1980 rodila v Kopru, ima zanimivo življenje in tudi zanimive sorodnike. Očetov stric je znameniti kipar Frančišek Smerdu, očetova sestrična, Frančiškova hči, je prav tako znana akademska kiparka Mojca Smerdu in njen sin Tobias Putrih je tudi kipar; v družino se je priženil eden najbolj uveljavljenih slovenskih likovnih kritikov Aleksander Bassin, skratka, Katja ima obdarjenost v krvi.

Tega sicer niso opazili na osnovni šoli, ki je bila zanjo že tako pekel, ker ji je bilo zaradi disleksije nekoliko “vseeno”, ali zapiše besedo naprej ali nazaj ... A najbrž si ni težko predstavljati, kako veliko krivico je doživljala pri likovnem pouku, ko so imeli nekateri njeni sošolci, katerim je risala, oceno ZU (zelo uspešno), ona pa ne! In je šla namesto na oblikovno šolo v Ljubljano na frizersko v Koper. Kot frizerka se ni ravno izkazala in je celo zbolela na ščitnici. Zdravje se ji je povrnilo, ko se je odločila opraviti maturitetni tečaj, maturirati in zatem vpisati kiparstvo na ljubljanski akademiji, kjer je leta 2008 diplomirala.

Njene “skulpture” iz žice so krhke in lebdeče, kaligrafsko izpisovanje besed pa ustvarja poseben, subtilen vtis doživetja barve in podobe.

Katji Smerdu je nagrado v obliki samostojne razstave v piranski galeriji Hermana Pečariča podelila mednarodna strokovna žirija 46. mednarodnega slikarskega ex-tempora v Piranu za najboljše delo avtorja, starega do 35 let.

Ustvarjati z žico se je Smerdujeva lotila tudi zato, ker je to poceni material, a je gibek, upogljiv in ne potrebuje posebnih razmer - samo fotelj in žice na kolenih, ki jih prepletaš z rokami, kot da bi pletel: “Ne, param pa ne. To, da sem dokončano skulpturo zavrgla, to se je že zgodilo, da pa bi razdirala že 'spleteno', to pa ne. Umetnost ima rada napake. Zanje pravzaprav vem samo jaz, ki poznam postopek, sicer pa so napake žive in pomenijo življenje.”

MAJDA SUŠA


Najbolj brano