Ujeti čustveni naboj trenutka

Jaka Varmuž (1980) v objektiv lovi čustvena stanja trenutka. In jih v vlogi oblikovalca luči v gledališču tudi osvetljuje. Zato so njegove fotografije gledaliških predstav in njihovega zakulisja, ki jih še danes razstavlja v koprskem baru Cameral, od 2. aprila pa bodo na ogled v ljubljanskem Daktariju, tudi svojevrstni univerzalni odbleski emocij, v katerih se gledalec zlahka prepozna.

Jaka Varmuž pred eno svojih fotografij Foto: Tinka Leskovšek
Jaka Varmuž pred eno svojih fotografij Foto: Tinka Leskovšek

KOPER > Njegova zgodba ima precej običajen začetek - Jaka Varmuž je začel fotografirati v srednji šoli, ko mu je oče podaril svoj stari zrcalno-refleksni fotoaparat, a ni nikoli razmišljal, da bi se s tem medijem ukvarjal resneje. Fotografija je bila svojevrstna kompenzacija za likovno izražanje, v katerem se ni počutil dovolj samozavestnega. Samouk je nekaj znanja nabral v Amsterdamu, kjer se je na tečaju seznanil s prvinami projekcij, v Londonu pa še s filmsko osvetljavo. Prav svetloba je element, ki je v njegovem življenju dobil posebno mesto. Tako na njegovih fotografijah kakor v gledališču, kjer ustvarja tudi kot oblikovalec svetlobe (v zadnjem času je zanjo poskrbel tako v predstavi Gledališča Koper Vse o Ivanu kakor v drami Medeja v SNG Drama Ljubljana) je svetloba bistveni element.

A tako gledališka fotografija kakor oblikovanje luči sta velikokrat neopažena. “Včasih me je to obremenjevalo, a sem odkril, da lahko to neopaženost razumemo tudi kot pohvalo, saj moje delo v celoti deluje komplementarno. Seveda ima v nekaterih predstavah luč pomembnejšo vlogo, a večinoma služi kot podpora,” razmišlja Varmuž, ki ga je kot fotografa vedno bolj kakor dogajanje na odru zanimalo zakulisje, kjer so nastale tudi nekatere najbolj simbolične gledališke impresije.

V koprskem gledališču je kot fotograf nasledil Radovana Čoka, prepričal pa je s serijo črnobelih fotografij igralcev v maskirnici, ki je pristala na plakatih za abonmajsko kampanjo.

“Svet fotografije ves čas raziskujem in se učim s prakso, obenem pa vse to doživljam kot osebno raziskovanje. Ves čas iščem v likovni smeri in osebnostno,” pravi Varmuž, ki je začel s črno-belo fotografijo, ker je odsotnost barv doživljal kot izziv ter obenem potreben odmik od resničnosti: “Nato sem naenkrat odkril barve, se navdušil in začel iskati odnose med njimi.” Tudi pri barvni fotografiji se je odločil za svojevrstno redukcijo barv, pri kateri izstopa za njegova dela značilna zelena, in poudarek na kontrastnosti. Prav ta odmik od resničnosti mu omogoča lažje doseganje ustvarjalnega cilja: “Pri fotografiji ne želim doseči zgolj likovnosti, ampak ujeti čustveni naboj trenutka. Fotografije, sploh pa ne svoje, nisem nikoli doživljal kot golo beleženje resničnosti. Tega skozi objektiv ni mogoče doseči. Zato iščem bolj intimen, čustven naboj, pri katerem odmik od resničnosti dosegam tudi z naknadno obdelavo barv.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano