Tujec v Sloveniji, tujec v Bosni

Na 16. Festivalu slovenskega filma bodo nocoj premierno prikazali film Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Ta je najprej je napisal roman, po njem je nastala gledališka uspešnica, sedaj pa še celovečerni film. Vse skupaj v petih letih. Čefurji so očitno tema, ki je prodrla in osvojila slovenski prostor. “Seveda, saj gre za slovenski film, če seveda upoštevate, da so Fužine v Sloveniji,” pravi pisatelj in režiser Vojnović.

PORTOROŽ >Njegov romaneskni prvenec Čefurji raus! je bil prodan v 17.000 izvodih, ovenčan je bil z nagrado Prešernovega sklada in s kresnikom za najboljši roman leta. Lani je izdal drugi roman Jugoslavija, moja dežela in zanj prejel svojega drugega kresnika.

Goran Vojnović, filmski režiser, pisatelj in kolumnist na 16. Festival slovenskega filma prihaja s celovečercem, za katerega je napisal scenarij in opravil režijo. To je njegov drugi celovečerni film: leta 2010 je posnel Piran Pirano. V njem se je lotil posledic fašizma, v Čefurjih nacionalizmov, sicer pa sta to filma o odraščanju in življenjskih usodah na tem zgodovinsko prepletenem koščku zemlje.

Film govori o štirih mulcih, najstnikih, čefurjih s Fužin, ki preživljajo svoje življenje v blokovskem naselju in to v času, ki ni Titova Jugoslavija, “ko so se lahko zajebavali in živeli dobro.” Štiri glavne vloge so oblikovali Benjamin Krnetić, Dino Hajderović, Ivan Pašalić in Jernej Kogovšek, nekakšen “dream team”, o katerem Vojnović pravi: “Imeli smo več sreče kot pameti, da smo na avdiciji dobili te štiri fante. Privlekli so se, eni iz Fužin, drugi z Brezovice, tretji iz Zagreba, pa z Beverly Hilssa. V filmu so uspeli postati prava klapa in se dobro spoznati.”

Vsi so prvič na velikem filmskem platnu. Benjamin je študent igre na AGRFT, Ivana so letos sprejeli na igralsko akademijo v Zagrebu, druga dva pa sta naturščika. “Spoznali smo se na avdiciji, Goran je poskusil, kako delujemo, mi smo se počutili, kot da se poznamo že od nekdaj,” pravi Ivan in začne pripovedovati, kako so upali, da bodo izbrani prav oni štirje; da ne bodo nobenega od njih zamenjali. In tako se je tudi zgodilo. “Snemanje, ki je trajalo dober mesec, je bilo za vse nas vznemirljivo. Všeč mi je svet, ki sem ga spoznal. Želel sem si ga vse življenje, a nikoli nisem imel možnosti. Avdicija mi je bila pisana na kožo. To je edino delo, ob katerem sem užival,” je bil navdušen Dino.

“Ni nam bilo težko odigrati, v dobrih odnosih smo ostali tudi po filmu. Lahko bi rekel, da smo postali prijatelji.” pravi Ivan Pašalić iz Zagreba, ki se je takoj po snemanju filma vpisal na igralsko akademijo in bil sprejet. “Delali smo po posebni igralski tehniki, to je Strasbergova metoda, ki jo je vodil režiser Tomi Janežič. Naučil nas je, kako zadeve zares začutimo in ne zgolj igramo.”

In kako sami gledajo na Čefurje? “Ta film izraža socialno stisko, stanje nas vseh v Sloveniji. Moj oče je prišel iz Bosne, jaz sem se rodil tu. Vem, kako je živeti na tujem. Ko si tu, si tujec, ko prideš v Bosno, si tudi tujec. Vprašaš se, kdo si, kam spadaš. Danes so generacije že bolj nacionalno mešane, nekateri se še vedno gredo geto, drugi, med temi sem tudi jaz, pa živijo med Slovenci. Odvisno od vzgoje, kulture, okolice,” pravi Dino. Na vprašanje, če je čefur, Ivan odgovori, da je to izraz, ki se veže na Ljubljano in Fužine, sam pa da je kot otrok bosanskih staršev doživljal podobne situacije v Zagrebu.

Benjamin, ki igra osrednjo vlogo Marka, na vprašanje, če se mu zdi film realen odsev dogajanja, odgovarja; “Film ne le, da je realen, ampak je realnost sama. Velikokrat smo si mi, ki smo odraščali v takšnih okoljih, delali neke predstave, poslušali smo rap in si mislili, da smo v getu. Film je v tem smislu streznitev, da vse to ni mit, v katerega sem tudi sam verjel.” Sicer pa meni, da gre bolj za film o odraščanju kot za film o težkih problemih etnične skupine.

KLAVDIJA FIGELJ

---